Kriminalist Huber: »Ampak kdo bi lahko povedal, kje prenehajo prave in kje se začnejo napačne roke? Saj veste, da živimo v času, ko zbirajo kupe podatkov o nas vseh. To, po usodnem naključju zbrano gradivo se čuva včasih zato, da bi se uporabilo, včasih zato, da se bo ponaredilo! Vsekakor se lahko, pa naj bo še tako dvomljivo, uporablja kot uskladiščen smodnik. Tudi določena koristoljubna prijateljstva bi se lahko utrdila z njim.«
H. H. Kirst: Generalska afera
Za začetek moram priznati, da poznam »udbovca« dr. Danila Türka (DT). Z njim sem imel celo polurni osebni kontakt, dobesedno na štiri oči. Daljnega oktobra 1982 me je namreč »zasliševal« v svojem kabinetu na pravni fakulteti, »kamufliran« kot mlad asistent. Bil je resen in strog, kot se za udbovca spodobi, postavljal pa mi je sofisticirana strokovna vprašanja, ob katerih sem se močno potil. Pa ne zaradi občutka krivde, da delujem proti državi in partiji, ampak zgolj zato, ker sem ta dan pri dr. DT opravljal zadnji izpit iz predmeta Mednarodno javno pravo, ki je bilo precej obsežno in podrobno in pri katerem sem moral poznati vlogo prava v odnosih med državami. Prav blestel nisem, ampak za sedmico pa je bilo. DT je bil takrat asistent pri znanem profesorju dr. Bohtetu, ki je bil v tem času več mesecev službeno odsoten (delo za OZN v Afriki, če se prav spomnim), zato smo izpit opravili pri DT. Po izpitu smo se kolegi dobili v bližnji Platani, kjer smo ob pivu komentirali naše (ne)znanje na izpitu. Nihče ni omenil, da bi ga DT nagovarjal za delo v Udbi.
Da je DT »udbovec«, sta me razsvetlila Igor Omerza in revija Reporter, ki navajata kronski dokaz, in sicer da je bil DT tudi predavatelj na »slovenski akademiji Dzeržinskega« – na nekdanji višji šoli za notranje zadeve (VŠNZ) v Ljubljani. Zgodovinske dogodke je treba gledati v kontekstu časa, zato nekaj osnovnih podatkov o tej »misteriozni« šoli: takratno vodstvo republiškega sekretariata za notranje zadeve se je zavedalo pomembnosti izobraževanja; ne zgolj zaradi starih vicev o miličnikih, ki morata v patrulji vedno hoditi po dva, da imata skupaj osnovno šolo, pač pa zaradi preprostega dejstva, da je delo v varnostnih službah (takrat in danes) pomembno za državo in da vedno bolj zahtevne pravne in strokovne postopke lahko vodijo le ljudje odprtega duha in z velikim strokovnim znanjem. V ta namen je bila leta 1967 ustanovljena tudi tacenska kadetnica. Naj navedem samo tale droben podatek: leta 1971 je bilo v takratni UNZ Kranj z vsemi postajami milice zaposlenih več kot 500 ljudi, od tega sta dva imela fakultetno izobrazbo (!?), kakšnih deset višjo in nekaj nekdanjih kadetov srednjo; vsi drugi miličniki so bili »priučeni« z raznimi internimi izobraževanji. Kljub temu je šlo za srčne ljudi, ki so obvladali delo z ljudmi in so v tistih časih znali tudi odlično oceniti kritične situacije, kdaj zadostuje pametna in ostra beseda in kdaj zavihteti pendrek (rekli smo mu tudi vzgojna palica) nad mnogimi nasilniki.
VŠNZ je bila ustanovljena sredi sedemdesetih let najprej kot samostojen oddelek pri višji upravni šoli v Ljubljani, kasneje je postala del izobraževalnega centra organov za notranje zadeve in še kasneje članica ljubljanske univerze. Strokovne predmete (kriminalistiko, policijsko pravo, informatiko, policijsko vodenje, varnostni sistem …) so predavali policijski strokovnjaki, za preostale predmete (kazensko pravo, sodna medicina, mednarodno pravo, psihologija, upravni in prekrškovni postopki, kriminologija …) pa so bili s posebnim sporazumom angažirani predavatelji višje upravne šole, pravne fakultete (med njimi tudi dr. Türk), medicinske fakultete, vrhovnega sodišča in vrhovnega državnega tožilstva. Sami »udbovci« torej, bi zaključili tisti, ki se jim v skladu z balkanskim rekom »bilo kuda Udba svuda« le-ta prikazuje vsepovsod. Na VŠNZ so se izšolali številni policisti in kriminalisti, od katerih so mnogi nadaljevali študij na pravni ali kakšni drugi fakulteti, kjer so nekateri tudi magistrirali in doktorirali. Osebno nisem bil diplomiranec te »udbovske« šole, čeprav me je na tvitu neki Aleš Hojs že ozmerjal z udbovcem. Svojo izobrazbeno pot sem gradil drugače, sem pa z mnogimi od teh predanih, srčnih in strokovnih kolegic in kolegov sodeloval pri izvajanju zapletenih policijskih in kriminalističnih nalog, pri katerih smo varovali državljane in državo in odkrili mnoge lopove. Drži pa, da so se na omenjeni šoli izobraževali tudi uslužbenci SDV, ki pa so bili v veliki manjšini. In ko v že omenjeni reviji preberem, da bi »razkritje«, da je dr. Türk predaval udbovcem, lahko pomenilo za njegovo kandidaturo za generalnega sekretarja OZN podoben škandal kot nekoč razkritje nekdanjega sekretarja OZN Avstrijca Kurta Waldheima, da je bil oficir nacistične armade, pomislim, v kakšni duhovni močvari živimo in kako nekateri moralni predpražniki ne izbirajo načina, kako nekoga utišati in stigmatizirati. Kirstov literarni kriminalist Huber bi dejal: »Kamorkoli pogledaš – ta svet je pravi svinjak! Ampak to je pač že zmeraj bil. Samo tako jasno kakor zdaj tega še nisi nikdar spregledal!« Dvigati prah in pojasnjevati vprašanja zgodovine in pravičnosti sta dve stvari, ki ju je komaj mogoče združiti. Bojim se, da nisem prava oseba za to. Z besedami lahko ljudi ne le zmedemo in zapeljemo, temveč tudi uničimo.
Eden od nekdanjih dekanov »udbovske« VŠNZ, dr. Boris Žnidarič, je oktobra leta 1991 vodil tisto znano policijsko enoto, ki je v Kopru pospremila zadnje ostanke JLA na grški trajekt. Mnogi študenti VŠNZ (gotovo tudi tisti iz SDV) so v bitki za osamosvojitev Slovenije odigrali izjemno pomembno vlogo. Nič posebnega nočejo za to, le z udbovci ni treba vsakega oblajati. VŠNZ je postavljala temelje raziskovalni dejavnosti na varnostnem področju in gojila stike z mnogimi podobnimi policijskimi šolami v tujini.
Vsi smo lahko udbovci
Nekoga ozmerjati z udbovcem je postala modna in vsakodnevna psovka, na podlagi sodbe sodišča celo zakonita. Franci Perčič, nekdanji svetovalec nekdanjega predsednika RS dr. Danila Türka, je tožil Janeza Janšo, ker ga je ozmerjal z udbovcem. Sodišče je prisluhnilo Janševemu argumentu, da je Perčič vpisan v Centralno abecedno evidenco RSNZ, in to menda s šifro sodelavca SDV (CAE je na spletu objavil Dušan Lajovic, ki naj bi jo »kupil« od neznanca). Trideset let sem preživel v policiji, pa nikoli nisem mogel nepooblaščeno brskati po službenih evidencah, zato nimam pojma, kaj pomenijo posamezne šifre. Ampak Janša in sodišče zagotovo vesta, kdo je udbovec in kdo ni!? Ne spomnim pa se, da bi kdaj o tem javno (ali na sodišču) spregovoril kdo iz takratne uprave za informatiko v RSNZ, ki je vodila CAE, in nam strokovno in brez vsakih dvomov pojasnil skrivnostne šifre. Ker do tega ni prišlo, smo vsi potencialni udbovci. Odvisno od tega, kako in kdaj se izpostavljaš, za katero politično stranko navijaš in za kakšno vplivno mesto se poteguješ. Na tem mestu velja omeniti preprosto pravilo igre, dokler obstaja oblast: preprost človek iz ljudstva ni ob vsakem času kos resnici – prave vodilne osebnosti to vedo in se po tem ravnajo. Tudi tako, da nas delijo na udbovce in prave domoljube, za katere se ve, v katerih strankah in njihovih satelitih delujejo za narodov blagor.
Gotovo sem tudi sam udbovec. Omenjen sem v Udba.net pod meni neznano šifro. Skromno domnevam, da sem tam notri kot dolgoletni kriminalist in zaposlen v RSNZ/MNZ/Policiji, tako kot mnogi moji sodelavci. Lahko pa tudi zato, ker sem kot dolgoletni šef gorenjskih kriminalistov po službeni dolžnosti sodeloval s sosednjimi kriminalisti v Celovcu. Po vsakem srečanju sem moral napisati poročilo, katerega izvod je vse do leta 1990 dobila tudi SDV. Za njih je bila pomembna zadnja točka v obrazcu poročila, ki se je glasila približno takole: ali so tuji varnostni organi izrazili kakršenkoli interes za podatke, zanimive za področje naše državne varnosti? Vedno sem tam napisal zgolj besedico ne. Pa ne zato, ker sem kaj prikrival ali sodeloval z avstrijsko »udbo« in namenoma zavajal našo, pač pa preprosto zato, ker smo kriminalisti sledili samo enemu legitimnemu cilju: kako zakonito poloviti in zapreti čim več kriminalcev, ne glede na državne meje. Kljub vsemu pa je treba delovanje SDV v tem času postaviti v kontekst časa: odnosi med Avstrijo in SFRJ niso bili prav posebej zgledni zaradi naše manjšine na Koroškem, ki je bila pod stalnim pritiskom raznih nacibrambovskih skupin, zato sta bili v te zgodbe močno vpleteni tudi »udbi« z obeh strani meje. Ampak kriminalisti se pri skupnem sodelovanju s tem nismo obremenjevali. Razmišljanje kriminalistov bi enostavno in razumljivo izrazil Nesbojev kriminalist Harry Hole: »Resnični svet vodita dve vrsti ljudi: tisti, ki hočejo moč, in tisti, ki hočejo denar. Prvi si želijo, da bi jim postavili spomenik, drugi bi radi uživali. In valuta, ki jo uporabljajo, kadar se pogajajo, da bi dobili, kar hočejo, se imenuje korupcija.« Zato kriminalisti vedo, da je najpomembnejši izvor kriminala denar, ne pa ideološka prepričanja. Denar je puder, ki vse prikrije in ti prinese vse, vključno s stvarmi, ki po splošnem prepričanju niso na prodaj: ugled, spoštovanje, občudovanje, ljubezen.
Kako delujejo »udbe« danes
Raziskovalec arhivov SDV Roman Leljak je pred časom na sejo parlamentarne komisije prinesel nalivnik, ki lahko izstreli naboj, in povedal, da je tako orožje Udba uporabljala za likvidacije demokratov, ki se niso strinjali z jugorežimom. Ah, kakšni amaterji, bi lahko danes dahnili v dobi novih tehnologij, ko obveščevalne službe uporabljajo sofisticirano obliko zasledovanja in uničenja teroristov z droni in sateliti. Si predstavljate Kučana, Dolanca in Zemljariča, kako sedijo na CK-ju v Ljubljani pred starim televizorjem, na katerega jim kamera v živo prenaša sliko iz Münchna: likvidator Udbe v mračni predmestni ulici likvidira ustaškega terorista, ki je ustrelil našega veleposlanika na Švedskem, poleg tega pa v Sloveniji podstavil bombo na mednarodni vlak, v katerem je poleg nekaj mrtvih nastradal tudi mlad slovenski miličnik, ki je zaradi zagotavljanja varnosti službeno spremljal vlak in mu je bomba odtrgala obe nogi! Zemljarič se je zavedal, da ustaškega terorista pač ne morejo kot kakšnega Ervina Hladnika - Milharčiča povabiti na zaslišanje k Dragu Isajloviču v Ljubljano na Beethovnovo, kjer bi terorist ob pomoči odvetnikov podal izjavo, zato se politični vrh odloči za likvidacijo, ki jo izvede udbin agent. Vse to Udba posname, čez leta pa ta posnetek v arhivu najdeta Omerza in Leljak. Kakšen vihar bi spet nastal v naši mali državici – kot tolikokrat prej bi ponovno popljuvali omenjene politike, zahtevali, da se jim sodi, ali še bolje, da se jih kar izroči Nemčiji. Ob tem pa bi vsi pozabili, kako s(m)o očarani strmeli v televizorje, ki so prikazovali vrh ameriške politike, na čelu s predsednikom Obamo, kako v neposrednem prenosu v Beli hiši spremlja likvidacijo terorista Osame bin Ladna v Pakistanu. In kako nam pokažejo delovanje dronov, ki vodeni iz Arizone sejejo smrt po Siriji, Iraku, Jemnu, Pakistanu in Afganistanu. Pa ne samo med teroristi, mnogokrat tudi med civilisti, otroci, da ne omenjam preostale kolateralne škode, kot so bolnišnice in razmesarjeni zdravniki. Za vsemi temi dejanji stojijo obveščevalne službe. Njihov svet je paranoiden, manipulativen, nevaren in mračen, delovanje pa pogosto na meji zakonitosti, večkrat pa tudi onkraj nje. Način dela obveščevalnih služb se skozi zgodovino ni kaj dosti spremenil, pa naj gre za Ramzesov Egipt in vohunjenje za Hetiti, Vatikan in spovednice, CIO/FBI, Mosad, BND, KGB/FSB, MI 5 in 6, Udbo in Sovo …, razen novih tehnologij. Vohunijo vsi proti vsem, ovira ni niti politično zavezništvo, saj se ne zaupa nikomur več. Zato ameriška NSA ne prisluškuje samo teroristom, ampak tudi Angeli Merkel. V primerjavi z nekaterimi od teh služb je bila naša Udba prava Marijina družba. Vse obveščevalne službe služijo političnim interesom in zbirajo podatke ne samo o zunanjih, temveč tudi o »notranjih sovražnikih«, zato imajo vse tudi atribute politične policije. Vse, ampak res čisto vse, svoje državljane angažirajo za pridobivanje informacij – tudi diplomate, novinarje, profesorje, gospodarstvenike … In mnogim je v čast, da lahko kaj prispevajo k varnosti države, samo pri nas je to en gromozanski greh, za katerega te pribijejo na sramotilni steber in izpostavijo drugim oblikam maščevanja. So pa pomembne razlike med tujimi in našimi obveščevalnimi službami: tuje svojih obveščevalcev ne izročajo drugim državam, podatke o svojih agentih in informatorjih čuvajo v nepristopnem temnem grobu in njihovi člani ne pišejo pamfletov o svojem direktorju, predsedniku vlade. Bojim se, da bodo omenjene neumnosti državljane odvrnile od sodelovanja z varnostnimi službami, ki so brez dobrih informacij brezzobi tigri in brezvezni požiralci proračunskega denarja. Nimam dostopa do nobene analize učinkovitosti delovanja naše Sove, prepričan pa sem, da bi ji bilo treba na novo definirati mnoge cilje, med drugim tudi take, ki so povezani z iskanjem nakradenega denarja v tujini, nakazanega na podlagi fiktivnih in kriminalnih poslov, zbiranjem obveščevalnih podatkov v tujih revizijskih družbah, ki so nas dobesedno finančno pretresle (beri: nategnile) s svojimi sumljivimi stresnimi testi, ki so taka skrivnost, da za njimi stoji celo Banka Slovenije, nujno pa bi Sova morala spremljati vse prodaje državnega premoženja tujcem in nakupe orožja. Drži pa, da tako kot smo sami zavozili lastno državo, nam tega ne bi mogli storiti nobeni tuji sovragi, pa naj bodo oblečeni v frake, talarje ali arabske galabije.
Nadzor nad obveščevalnimi službami je največkrat siromašen, nestrokoven in zato pomanjkljiv. Njihovo delovanje je treba spremljati in analizirati tudi skozi zgodovinsko perspektivo in to naj opravijo neobremenjeni zgodovinarji, da ne bodo imena mnogih Slovencev po nepotrebnem oblatena zaradi dnevnih političnih ciljev. Dogaja se, kakor večkrat v zgodovini, da so molče dovoljena mnoga podla dejanja, ampak le pod pogojem, če se izvršujejo v imenu »višjih koristi«, z določenimi parolami in nad omejenim številom ljudi določenega imena in prepričanja. Če malo parafraziram Iva Andrića, bi dejal: V nekaj letih smo zbrisali tolerantnost, v kateri je bilo vedno tudi kaj pritajenega sovraštva, zavisti in verske nestrpnosti, kakor tudi posvečenih grobosti in grozovitosti, prav tako pa tudi človečnosti in prizanesljivosti in čuta za red in mir, čuta, ki je vsa hudodelska nagnjenja in grobe navade držal v znosnih mejah in jih nazadnje umiril ter podredil splošnim koristim skupnega življenja.
Jakob Demšar je predsednik Društva kriminalistov Slovenije
