»Zdravniki so na stavkovnih zborih izrazili jasno željo po preklicu soglasij za nadurno delo,« je januarja sporočil predsednik sindikata Fides Damjan Polh. Preklic soglasja je sicer odločitev posameznika, je poudaril v torek, a na terenu vidijo, »da so ljudje začeli ceniti prosti čas«, in ne zaznavajo, da bi zdravniki ponovno dajali soglasje za nadurno delo.
Ravnanje zdravnic in zdravnikov je zelo raznoliko, razkriva Dnevnikova raziskava. V nekaterih zavodih je soglasje preklicala večina zaposlenih zdravnikov in zdravnic, v večini zdravstvenih domov nihče. Marsikje so nekateri ponovno podpisali soglasje za nadurno delo. Podobno pisani so ukrepi vodstev zoper tiste zaposlene, ki ob umaknjenih soglasjih za nadurno delo v matičnem zavodu delajo tudi pri drugih delodajalcih.
Med zdravstvenimi domovi, ki jih je stavka najbolj prizadela, sta tolminski in izolski. V njih sta namreč kar dve tretjini zaposlenih zdravnic in zdravnikov preklicali soglasje za nadurno delo, skupaj je to enaindvajset zaposlenih. Nekateri so soglasje potem spet podpisali. »Glavna težava je hudo pomanjkanje kadra, česar sama stavka ni sprožila, je pa to težavo še mnogo bolj razkrila,« poudarja Primož Uršič, direktor ZD Tolmin, v katerem so bili konec marca prisiljeni začasno zapreti večino družinskih ambulant. »Stiske pomanjkanja zdravnikov na posebnih, odročnih predelih države kličejo po takojšnjem, drugačnem sistemskem pristopu.«
Da nujni pomoči,
ne samoplačniški ambulanti
Skupaj 25 zaposlenih zdravnic in zdravnikov je soglasje umaknilo v novogoriškem zdravstvenem domu. To je 40 odstotkov tamkajšnjega zdravniškega kadra. Eden izmed njih je imel tudi soglasje za delo drugod. Vodstvo mu ga je preklicalo. »Zavodi izdajamo soglasja v skladu z zakonodajo. Zaposlenemu lahko soglasje za delo drugje izdamo pod pogojem, da je pri nas opravil vse obveznosti in ga zavod v večjem obsegu ne potrebuje. Ker v primeru umika soglasij za nadurno delo to ne drži, smo izdano soglasje preklicali,« pravi direktorica Petra Kokoravec.
Več kot petina zaposlenih zdravnikov je soglasje umaknila še v Žalcu, Gornji Radgoni, Logatcu in Krškem. V drugih zdravstvenih domovih, ki so odgovorili na naša vprašanja, je ta delež bistveno manjši. V ljubljanskem je soglasje umaknilo skupaj le šest (zobo)zdravnikov, to je 1,4 odstotka celotnega zdravništva v tem zavodu. Med to šesterico nihče nima soglasja za delo drugod. Če bi ga imel, bi mu ga vodstvo preklicalo. »Zdravniki, ki so umaknili soglasje za nadurno delo v času, ko ima javni zavod potrebo po delu, ki presega obveznosti iz polnega delovnega časa za javnega delavca, ne morejo delati zunaj zavoda oziroma po podjemni pogodbi,« poudarjajo v zavodu, ki ga vodi Antonija Poplas Susič.
V Velenju so soglasje umaknili le trije izmed 51 zdravnic in zdravnikov. Vsi trije so obdržali soglasje za delo v drugem javnem zavodu, saj tam opravljajo nujno medicinsko pomoč, eden je ostal le brez dovoljenja za dodatno delo v samoplačniški ambulanti.
Ohranila soglasje,
ker dela v helikopterju
V Šentjurju so zdravniki podpisali soglasja o nadurnem delu z manjšimi omejitvami, ki ne otežujejo organiziranja dela v zdravstvenem domu, je pojasnila Andreja Reberšak, pomočnica direktorja za področje zdravstvene nege. »Soglasje za delo pri drugem izvajalcu ima pri nas samo ena urgentna zdravnica. Omenjeni zdravnici nismo preklicali soglasja, saj dela v helikopterski enoti nujne medicinske pomoči. Zdravniki, ki opravljajo to delo, so zelo redki in nepogrešljivi.«
Največja je skupina zdravstvenih domov, kjer ni nihče umaknil soglasja za nadurno delo niti imajo zaposlenih, ki bi v prostem času delali pri drugih delodajalcih. »Moram pohvaliti naše zdravnike in druge zaposlene, da ne stavkajo in nimamo težav z umiki soglasij za nadurno delo,« pravi Andrej Matkovič, direktor ZD Črnomelj. »Vsi so predani svojemu delu, vsekakor pa podpirajo, da bi bilo treba urediti razmere v zdravstvu, predvsem delovne pogoje. Imamo pa pomanjkanje zdravnikov in so ti posledično preobremenjeni.«
Direktorji zdravstvenih domov, kjer se stavka ne pozna pretirano, so bili med najbolj kritičnimi do popoldanskega dela zdravnic in zdravnikov, ki so hkrati umaknili soglasje za nadurno delo pri matičnem delodajalcu. »Najprej je treba poskrbeti za realiziran program in preskrbljenost pacientov v ustanovi, kjer si zaposlen,« je poudaril Denis Tomše, direktor ZD Trbovlje. »Delo drugod bi moralo biti namenjeno izključno dodatni preskrbljenosti in krajšanju čakalnih vrst, ne polnjenju žepov.«
Podobno razmišlja direktor kočevskega zavoda Emir Kuduzović: »Da, takšno ravnanje se mi zdi sporno. Če zdravnik umakne soglasje za nadurno delo pri matičnem delodajalcu, je po mojem mnenju logično sklepanje, da si ne želi dodatno delati.« Sašo Rebolj, direktor kamniškega zdravstvenega doma, je prav tako kritičen do omenjenega ravnanja. »Takih primerov nimamo, bi se mi pa seveda zdelo vsaj moralno-etično sporno, da pri svojem delodajalcu ne bi, drugje pa bi. Med izjeme bi v tem primeru štel tiste, ki morda zavračajo prekomerno ambulantno nenujno delo, vključujejo pa se v zagotavljanje nujne medicinske pomoči in 24-urnega zdravstvenega varstva pri morda drugem javnem zavodu, ki te službe drugače ne more zagotavljati.«
Egon Stopar, direktor ZD Ajdovščina, je poudaril, da so razmere v zdravstvenih domovih drugačne kot v bolnišnicah. »Zdravniki, ki delajo na primarni ravni, predvsem zaposleni v zdravstvenih domovih, praktično ne delajo po pogodbah v drugih zavodih, zato je razpravljanje o tej problematiki za primarno raven dokaj nerelevantno,« je prepričan Stopar.
V nekaterih bolnišnicah strogo,
v drugih milo
Umiki soglasij za nadurno delo so v bolnišnicah občutno pogostejši kot v osnovnem zdravstvu. Obenem so redki izgubili soglasje za delo zunaj matičnega zavoda. Na ravni bolnišnic je soglasje za nadurno delo umaknilo od štiri (Splošna bolnišnica Brežice) do 70 odstotkov (Slovenj Gradec) zdravnic in zdravnikov; UKC Ljubljana in nekatere druge bolnišnice nam podatkov niso posredovali. V UKC Maribor je soglasje za nadurno delo najprej umaknilo 224 zdravnikov, zdaj je število upadlo na 202, kar je slaba tretjina zdravniškega kadra. Dvajsetim v tej skupini je vodstvo UKC preklicalo soglasje za opravljanje storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti. In sicer tistim, ki so v popoldanskem času delali pri zasebnikih. »Ostalim soglasja zaradi dela v javnih zdravstvenih zavodih niso bila preklicana,« je odgovoril mariborski zavod.
V murskosoboški bolnišnici pri umiku soglasja za nadurno delo vztraja še 21 zdravnic in zdravnikov, to je približno 12 odstotkov zdravniškega kadra. Vsem je vodstvo bolnišnice preklicalo soglasja za nadurno delo pri drugih delodajalcih. »Tako smo ravnali zaradi spremenjenih okoliščin glede potreb po delu,« pravijo v vodstvu bolnišnice. Enako je ravnalo tudi vodstvo novomeške bolnišnice, brez soglasja je tam ostalo 88 zdravnic in zdravnikov.
V Izoli, na Jesenicah, v Brežicah in na Ptuju niso nikomur preklicali soglasja za delo pri drugem delodajalcu. Izolski direktor Tomaž Gantar je ocenil, da bi šlo za revanšizem.
Na Ptuju 26 zdravnic in zdravnikov vztraja pri umaknjenem soglasju za nadurno delo, to je slaba tretjina. Med njimi jim ima trinajst dovoljenje za delo drugod. Vršilec dolžnosti direktorja Aleksander Voda soglasja ni preklical nikomur. Po njegovih besedah zaposleni spoštujejo zakonsko zahtevo po opravljanju nadurnega dela v obsegu osem ur tedensko oziroma 32 ur mesečno in jo po številu opravljenih nadur celo presegajo. Izpolnjujejo tudi vse zakonske pogoje za izdajo soglasja za delo pri drugem delodajalcu, zaradi česa po prepričanju direktorja ne obstaja zakonska podlaga za preklic navedenega soglasja, kar bi v primeru spora na sodišču tudi zlahka dokazali. Spomnimo, da so nekateri ptujski zdravniki rekorderji po številu evidentiranih nadur. Zato so tudi na vrhu najbolje plačanih zaposlenih v javnem sektorju.
Fakin: Zdravniki bi se morali odločiti za javni zavod ali zasebnika
O delu zaposlenih v drugih javnih zavodih bi se morale po oceni nekdanjega ministra za zdravje Sama Fakina med seboj dogovarjati bolnišnice, ne pa da se bolnišnice dogovarjajo z zdravniki. »Sicer pa bi se morali zdravniki odločiti, ali bodo delali v javnem zavodu ali pri zasebnikih,« je poudaril. Dolgoročno rešitev vidi tudi v plačilu zdravnikov glede na opravljeno delo. Država doslej ni bila zmožna normirati dela zdravnikov, je dodal, kar ne nazadnje vodi v podaljševanje čakalnih dob in razmah samoplačniških storitev, ki jih opravljajo tudi zdravniki iz javnih zavodov.
