»Marca 1943 je italijanska vojska požgala naš dom, očeta so odpeljali, mama je ostala sama s štirimi otroki, jaz sem bila najstarejša. Stara sem bila enajst let in pol. Ker ni zmogla poskrbeti za vse, nas je 'razdelila' med sorodnike. V cekarček, pleten iz ličkanja in slame, mi je zložila vse moje premoženje in priložila listek, na katerem je pisalo, čigava sem in kdo me bo pričakal na železniški postaji v Ljubljani. Z vozom me je sorodnik odpeljal na železniško postajo v Dobro Polje na vlak. Ko smo prispeli v Grosuplje, so se vsi potniki razbežali, saj so letala bombardirala vlak. Ko je nevarnost minila, smo se vsi počasi spet zbirali na železniško postajo. Na klopi smo ostali sami trije otroci, dva dečka in jaz. Prišli so ljudje z 'oznakami na rokavu', naložili so nas na tovornjak in nas odpeljali v Cukrarno v Ljubljano,« se v aplikaciji Zapisi spomina, prek katere zavod Dobra pot zbira spomine starejših, začenja pripoved gospe, ki je v otroških letih preživela drugo svetovno vojno. V nadaljevanju zapisani spomin pripoveduje o tem, kako je imela deklica srečo – sporočilo prek radia, da na svojce čaka v Cukrarni, je namreč po posredovanju prišlo do njene tete. Italijani so ob okupaciji Ljubljane prebivalcem zasegli radijske sprejemnike, v blok, kjer je živela pripovedovalkina teta, pa se je priselila družina iz Štajerske, ki je imela radio in je slišala obvestilo. V zapisu se gospa spominja še časa Cukrarne po vojni, v kateri so med drugim prenočevali prodajalci z mestne tržnice.
»Pripovedi starejših nosijo velike zaklade,« ob posredovanju enega od pričevanj, zbranih v aplikaciji Zapisi spomina, pravi Miha Ravbar iz zavoda Dobra pot, v katerem se posvečajo ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Zato so letos že četrtič organizirali vseslovensko akcijo zapisovanja spominov starejših, ki traja do konca meseca. Spomine pa starejši ali mlajši po njihovem pripovedovanju posredujejo prek omenjene aplikacije, za katero je zavod pred tremi leti prejel nagrado Sveta Evrope in evropske komisije v sklopu pobude Zgodbe dnevov evropske kulturne dediščine. Aplikacija za zapisovanje živega ustnega izročila se tako uvršča »v sam vrh inovativnih projektov s področja dediščine na evropski ravni«, so navedli v zavodu Dobra pot.
O nekdanjih običajih, načinu življenja in izkušnjah
Z zavedanjem, da so spomini starejših dragoceni viri o preteklih družbenih obdobjih in razmerah, izkušnjah, običajih, modrostih in življenju, so se v zavodu Dobra pot lotili večletnega projekta, ki zajema celotno Slovenijo. Aplikacija za zapisovanje spominov, ki deluje od leta 2021, je sicer aktivna ves čas, vendar pa snovalci projekta z željo, da bi na pomen ohranjanja pričevanj starejših še dodatno opozorili ter posameznike in organizacije spodbudili k sodelovanju, že več let zapored v drugi polovici marca organizirajo vseslovensko akcijo zbiranja spominov starejših.
V aplikacijo je spomine mogoče vnesti v različnih oblikah – kot besedilo ali kot zvočni oziroma videozapis. »Pri tem ne gre za profesionalne posnetke ali intervjuje, pomembno je, da gre resnično za zapis spomina, ki je povezan z življenjem starejšega posameznika. V zavodu kot uredniki aplikacije v vsebine zaradi spoštovanja osebne izpovedi pričevalca ne posegamo. Zapise le nekoliko jezikovno uredimo, vendar jih ne lektoriramo, saj želimo ohraniti pogovorni jezik in narečje, kar je tudi pomemben del dediščine,« pojasnjuje Miha Ravbar. Ter ob tem posreduje še nekatere zbrane zgodbe starejših iz osrednjeslovenskih koncev.
Zapisovanje spominov kot medgeneracijsko sodelovanje
Kot denimo spomin na življenje ob Savi pred več kot 70 leti, ko so za prehod čez reko iz vasi Ribče uporabljali brod, ker v bližini ni bilo mostu. »Brod, ki je prevažal po Savi, je bil drugačen od tistih, kot jih poznamo na drugih naših rekah. To je bil velik lesen čoln, malo bolj globok zaradi varnosti, naenkrat pa je lahko prepeljal približno 25 potnikov.« Zaradi močnega toka je bil z jeklenico privezan na oba bregova, dostop do broda, ki ni bil enostaven, pa je bil urejen po dolgi brvi, ki je prečila manjši rokav Save. Vaščane, otroke na poti v šolo in odrasle v službo ali po opravkih je dolga desetletja – in to vsak dan, pogosto tudi dolgo v noč – čez reko vozil pogumni brodar. Kot se teh voženj spominja pripovedovalka, so bile vedno tudi priložnost za druženje, pogovor in drobne nagajivosti. Na brodu so se vozili skupaj šolarji, dijaki in delavci, med njimi tudi škaparji. Ti so vzdrževali bregove Save in so bili za tisti čas zelo pomembni, danes pa je ta poklic izginil, saj rečne bregove vzdržujejo s stroji, je še navedeno v zapisanem spominu. Prav tako ni več broda na Savi, saj je že davno, odkar so tam blizu zgradili velik most. Med ohranjenimi spomini, zbranimi prek aplikacije, najdemo denimo tudi pripoved o gospe, ki je bila zagnana motoristka in med prvimi šoferkami v Šentvidu pri Stični.
Kot še pove Miha Ravbar, se je v minulih letih v akcijo zbiranja spominov starejših vključilo že več kot 300 sodelujočih in okoli 46 ustanov, tako so zbrali skupno 350 pričevanj. Zato so po sogovornikovih besedah v zavodu Dobra pot nad odzivom izjemno prijetno presenečeni, pri čemer gre pri projektu, kot poudari, tudi za pomembno medgeneracijsko sodelovanje in izmenjavo. »Med cilji projekta je namreč tudi, da mlajše spodbudimo k razmišljanju o tem, kako so živeli njihovi predniki. Tako lahko tudi z njihove strani pride pobuda, da bi zapisali spomine svojih dedkov in babic ali starejših iz svojega okolja«.
