Spolne zlorabe so še vedno svojevrsten tabu, je na podlagi izkušenj dela z žrtvami spolnega nasilja prepričana naša sogovornica. Manca Bizjak je socialna pedagoginja in vodja strokovnega programa v nevladni, neprofitni in humanitarni organizaciji Združenje za moč. Osnovno poslanstvo združenja, ustanovljenega pred 28 leti, je zagotavljati celostno psihosocialno podporo žrtvam spolnega nasilja in jim stati ob strani pri okrevanju.
Kdo so uporabniki vaših storitev,
kako jim pomagate?
Na nas se večinoma obračajo ženske, ki so spolno zlorabo doživele v otroštvu. Omogočimo jim, da lahko v varnem okolju brez zadržkov spregovorijo o tem, kaj se jim je zgodilo. Pri tem so slišane in podprte. Svetovanje je namenjeno predvsem temu, da se razbremenijo občutkov krivde in sramu.
So ti občutki pogosti?
Da. Nisem še srečala osebe, ki ne bi nosila težkih občutkov krivde in sramu. Čutijo, da so sodelovale v zlorabi. Zato je zelo pomembno, da slišijo, da niso same krive za to, kar se jim je zgodilo. V procesu razbremenjevanja jim poskušamo povrniti moč. Storilci namreč svoje žrtve nadvladajo. Vprašamo jih tudi, kaj si želijo, pri čem potrebujejo našo podporo. Prilagodimo se vsakemu posebej.
Nekatere žrtve se odločijo za prijavo spolnega nasilja, druge ne.
Kaj jim svetujete?
Če se odločijo za prijavo spolnega nasilja, jim pri tem pomagamo. Povemo jim tudi, da moramo po uradni dolžnosti prijaviti hujša kazniva dejanja. Načeloma jim v uvodnem pogovoru predstavimo različne oblike pomoči in nato upoštevamo njihove želje.
Zgodbe mladih žensk, ki jih je v otroštvu in puberteti spolno zlorabil trener jahanja, imajo skupno značilnost: živele so v tako ali drugače disfunkcionalnih družinah, v trenerju pa so videle človeka, ki jim pomaga in jih ima rad. Gre po vaših izkušnjah za prepoznaven vzorec?
Da. Storilci praviloma targetirajo žrtev, si jo zavestno izberejo. Presodijo, kateri otrok je dovolj dovzeten za zlorabo in bo o tem, kar se mu dogaja, molčal. Spolna zloraba je nasilje in za nasilje se človek odloči. Skratka, ne gre za to, da bi se storilci spozabili; lahko bi se ustavili, a se niso. Tudi naše izkušnje pri delu z ženskami, ki so bile zlorabljene v otroštvu, to kažejo. Storilci si izberejo otroke, ki jim v primarni družini manjka podpore in varnosti. Včasih so starši čustveno odmaknjeni, čeprav so fizično prisotni, včasih manjka očetovski lik ali pa je prisotno nasilje. Veliko je oblik tovrstne prikrajšanosti. Skoraj vedno pa se potrdi pravilo, da otroci v primarnih družinah niso bili deležni ustrezne skrbi oziroma odnosa. Ranljive otroke si skratka storilci izberejo. Nato izvajajo tako imenovani grooming: otroka vpeljejo v zlorabo. V začetku z njim navežejo stik, zelo so prijazni, predstavijo se kot prijatelji in zaščitniki. Sprašujejo jih o njihovih težavah, zanima jih, kdo so njihovi prijatelji, dajejo jim občutek, da jim je mar zanje. Logično je, da se otrok na takšno osebo naveže. Nato se lahko začne zloraba. Otroci so seveda tedaj zmedeni, ne prepoznajo zlorabe, saj jo je vendar zakrivil njihov zaščitnik. Še težje je, če je to tudi človek z avtoriteto in ugledom. Otrokom rečejo »to je najina skrivnost« ali pa »nikomur ne povej, saj ti ne bodo verjeli«. Včasih jim ne rečejo nič, toda otrok vseeno čuti, da je najbolje, da molči. Storilci namreč sram in krivdo vešče usmerjajo v otroka, ki zato še težje pove staršem ali komu drugemu.
Iz zgodb žrtev spolnih zlorab je razvidno še nekaj drugega: starši in okolica pogosto slutijo ali celo vedo, kaj se dogaja, denimo v jahalnem klubu, in vendar ne ukrepajo. So spolne zlorabe še vedno tabu? Si nočejo umazati rok?
O spolnih zlorabah se vse več govori in piše. Kljub temu so še vedno tabu tema. Ljudje nočejo verjeti, da se dogajajo. Če pa to že priznajo, mislijo, da se to dogaja nekje daleč stran. Nočejo se soočiti s tematiko spolnih zlorab. Tudi pri delu s starši to opažamo. Pogosto spolno zlorabo minimalizirajo. V smislu: ah, saj ni bilo nič takega, živeti je treba dalje, to je najbolje pozabiti … Včasih ne verjamejo, da se je spolna zloraba sploh zgodila. V takih primerih se pogosto pokaže, da so tudi sami doživeli kaj podobnega, a tega niso predelali. Če se z lastno zgodbo ne morejo soočiti, se seveda niti z otrokovo ne bodo. Spolne zlorabe se ne tako redko dogajajo iz generacije v generacijo, v sramu in zanikanju. To je zlasti hudo, ko otrok zbere pogum, da pove, a mu odrasli ne verjamejo. Zato otrokom vedno rečemo, naj gredo v takem primeru k drugi osebi, ki ji zaupajo. Dobro je tudi vedeti, da so storilci praviloma običajni moški, ki imajo razmerja, otroke, ki navzven živijo normalno družinsko življenje; lahko so tudi ugledni in spoštovani člani skupnosti. Vsem pa je skupno to, da so jim pomembne samo lastne potrebe in da niso sposobni empatije. V svojem jedru so nasilneži. Zlorabljajo svojo moč.
Zakaj nasveti tipa »pozabi«, »živi dalje« niso na mestu?
Spolna zloraba uspeva v tišini. Zato je molk tako strupen. In drugič, verjemite, žrtve spolne zlorabe bi z veseljem pozabile in živele dalje – če bi lahko. Vsak dan se trudijo za to. A ne gre, ker spolna zloraba vedno pusti posledice, na telesu, na čustveni in mentalni ravni. Nemogoče je sicer napovedati, kako vpliva na določenega posameznika – to je odvisno od rizičnih in varovalnih dejavnikov, zagotovo pa vpliva. Zato je vselej dobro in zdravilno, da žrtev pove, kaj se ji je zgodilo, da dobi sporočilo, da ji verjamejo in da se nima česa sramovati.
Preberite še:
