Čeprav na ministrstvu za izobraževanje mirijo, da z novim razširjenim programom (RaP) ne ukinjajo jutranjega varstva in podaljšanega bivanja, v nekaterih šolah opozarjajo, da RaP v praksi ne deluje tako, kot je bilo zamišljeno. Papir prenese vse, realnost pa je drugačna od tiste, ki jo želijo prikazati odločevalci, opozarjajo zaskrbljeni šolniki.
Novela zakona o osnovni šoli v vzgojo in izobraževanje z novim šolskim letom uvaja številne novosti, med njimi tudi prenovljen koncept razširjenega programa (RaP). Ta je bil do zdaj razdeljen na več ločenih elementov: podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti, individualno in skupinsko pomoč ter neobvezne izbirne predmete. Prenovljeni koncept RaP pa predvideva združevanje dosedanjih elementov in oblikovanje treh novih vsebinskih področij: gibanje in zdravje za dobro telesno in duševno počutje, kulturna in državljanska vzgoja ter učenje učenja.
Čeprav naj bi šolsko ministrstvo z uvedbo RaP šolam omogočilo več avtonomije in manevrskega prostora pri prilagajanju vsebin potrebam in željam učencev, so pred začetkom novega šolskega leta vodstva šol marsikje v negotovosti glede tega, kako bodo zastavljen koncept izpeljali. Skrbijo jih organizacijski, finančni in kadrovski vidiki, neodgovorjena ostajajo tudi vprašanja, ki zadevajo vsebino programa.
Bodo šole, ki razpolagajo z manj denarja, sploh lahko ponudile programe, ki bodo konkurenčni šolam z več sredstvi? Bodo imeli otroci ob tekanju z ene dejavnosti na drugo sploh še čas za domačo nalogo in prosto igro s prijatelji? Bodo morali pri izbranih dejavnostih vztrajati, četudi jim te ne bodo več všeč? Kaj bo z urami, ko jo bo učencem in učiteljem zagodla množična bolezen ali slabo vreme?
Konkretnejša navodila in več pojasnil
»Aprila in maja običajno začnemo priprave na novo šolsko leto in poizvedovanje, na katere dejavnosti v okviru obveznega in razširjenega programa se bodo učenci vpisali, a še vedno čakamo na konkretne napotke ministrstva. Pred časom smo sicer prejeli okrožnico s kurikulom za RaP, a ni vse tako enostavno, kot se napiše,« je zaskrbljena ravnateljica Osnovne šole (OŠ) Medvode Damjana Šubic. Ta šola je ena od 144 osnovnih šol, ki so bile v preteklih petih letih vključene v poskus uvajanja RaP, medtem ko se bodo druge šole vanj vključevale na podlagi sklepa ministra do vključno šolskega leta 2028/29, ko se bo prenovljeni koncept RaP izvajal na vseh šolah.
Za sodelovanje v poskusnem projektu RaP se je vodstvo medvoške šole odločilo predvsem zato, ker je bil program Zdrav življenjski slog pred leti prekinjen in so želeli otrokom vrniti več gibanja. Zaradi določenega števila dodatnih sistemiziranih ur so lahko obdržali nekatere zaposlene, ki so si pridobili veliko znanja. Prvi dve leti so predvsem raziskovali, kako izvajati vsebinski sklop Gibanje in zdravje za dobro telesno in duševno počutje, in zaradi možnosti uporabe zelenice ter športnega igrišča so bili pri izvajanju vsebin uspešni. Nekaj težav so imeli z iskanjem kadra.
Kako bo z vpeljavo preostalih dveh sklopov RaP, si ravnateljica ne upa napovedati: »Čaka nas velik organizacijski in kadrovski zalogaj ter ogromno dodatnega dela. Maja in junija se učenci vpišejo k dejavnostim, septembra pa se z njih odjavijo, ker imajo ob popoldnevih različne izvenšolske dejavnosti, za katere prej niso vedeli. Kako torej zagotoviti obstoj skupin in kako načrtovati urnik? Pri prijavah na obvezne izbirne predmete je to urejeno, pri razširjenem programu pa še ne vemo, kako bo to potekalo.«
Damjana Šubic meni, da bo potrebno res veliko fleksibilnosti, dogovarjanja in usklajevanja: »Seveda se od ravnateljev pričakuje, da bomo vse izpeljali po svojih najboljših močeh, a počasi smo že utrujeni od nenehnih dodatnih zadolžitev.« Sogovornica je spomnila na še eno pomembno zadevo: »Sprejemu novele zakona o osnovni šoli bi morale pravočasno slediti še spremembe nekaterih podzakonskih aktov, da ne bo prihajalo do kršitev zakonodaje. Vsaka sprememba zahteva svoj čas, do 1. septembra pa je le še nekaj mesecev.«
Sogovornica je še dodala, da vsaka sprememba sproži nasprotujoča čustva in odpor tistih, ki morajo spremembe vnašati v svoje življenje. Njene izkušnje z RaP niso samo slabe, je poudarila, vseeno pa jo skrbi, kako predmetnik »spraviti v prakso«, saj je zapisan zelo ohlapno: »Verjamem, da je bilo v oblikovanje teoretičnih izhodišč vloženega veliko truda, še več truda pa bo vloženega v prenos teorije v prakso. Upam, da nam bodo odločevalci dali konkretnejša navodila in več pojasnil.«
Gibalno brez športnega
Mešane izkušnje z RaP ima tudi učiteljica športne vzgoje na OŠ Janka Glazerja Ruše Katarina Bizjak Slanič. Kljub strokovno vodeni in visoko intenzivni športni vadbi na tamkajšnji šoli sogovornica opozarja, da so se v ponujene športne vsebine vključili učenci, ki so si to želeli, ne pa tudi rizične skupine pretežkih in nizko gibalno kompetentnih učencev, ki bi najbolj potrebovale dodatno, kakovostno vodeno športno aktivnost. »Velika razlika je med tem, ali imamo v osnovnih šolah na voljo neobvezno športno uro v okviru RaP ali pa dodatno obvezno uro športne vzgoje,« je jasna športna pedagoginja, ki je tudi podpredsednica Zveze športnih pedagogov Slovenije.
Tudi ona pogreša natančnejša izvedbena navodila šolskega ministrstva. V RaP ne vidi recepta za uspeh, saj meni, da ta ne bo rešil primanjkljaja športa v šolskem prostoru. Po besedah Katarine Bizjak Slanič je RaP slabo zajel tudi učence v tretji triadi. Njihov odziv na ponujene športne vsebine je bil namreč skorajda ničen, saj je otroke, ki so vpeti v tekmovalne sisteme določenih športov, težje pritegniti k dodatnim športnim vsebinam. Sogovornica je poudarila, da športniki potrebujejo specialista na svojem področju, športne vsebine v RaP pa lahko poučujejo tudi tisti, ki niso športni pedagogi: »Rezultati so v tem primeru porazni. Kakovostno usposobljen kader je namreč ključen za uspeh učencev na določenem področju. Tudi sama nimam dovolj znanja, da bi denimo kakovostno poučevala slovenski jezik.«
»Tako kot je nesmiselno uvajanje digitalnega brez digitalnega, je brez smisla v šole uvajati gibalno brez športnega. Gibljemo se namreč tudi s hojo po stopnicah, v športu pa gre za visoko intenzivne obremenitve, ki dajejo rezultate. Športna vzgoja je edini predmet, ki gradi telo. Odločevalci se ne zavedajo, da bodo učenci, ko bomo dvignili njihovo telesno in gibalno pripravljenost, uspešnejši tudi pri drugih šolskih predmetih,« je še izpostavila Katarina Bizjak Slanič.
