O vračanju odvzetega premoženja na prvi stopnji odločajo ministrstva in upravne enote. Po podatkih ministrstva za pravosodje so imeli 31. decembra 2023 vsi upravni organi skupaj nerešenih še 91 zadev, od tega 46 upravne enote. Največ, dvajset, se jih nanaša na vračanje kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev, devetnajst na vračanje stanovanjskih hiš, stanovanj, poslovnih stavb, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč ter sedem na vračanje zasebnih gospodarskih podjetij.
Največja dolžnica je mariborska upravna enota
Največ nerešenih zadev, šest, ima mariborska upravna enota. Njena načelnica Nika Pozeb Kolenc nam je pojasnila, da je na to odločilno vplivala spremenjena sodna praksa. Vseh šest preostalih nerešenih zadev so namreč v preteklosti že pravnomočno spravili pod streho, vendar jim jih je upravno sodišče leta 2018 vrnilo v ponovno odločanje, potem ko je ustavno sodišče razveljavilo vse pravnomočne denacionalizacijske sodbe, temelječe na finančni in izravnalni pogodbi med Nemčijo in Avstrijo (FIP).
Upravni organi od konca leta 2010 tistim, ki so imeli po tej pogodbi možnost v tuji državi dobiti odškodnino za zaseženo premoženje v nekdanji Jugoslaviji, niso več priznavali statusa denacionalizacijskega upravičenca. Odrekli so ga vsem: tistim, ki so odškodnino po FIP dobili, tistim, ki zanjo niso zaprosili, in celo tistim, ki niso izpolnjevali pogojev, da bi se lahko potegovali zanjo. Odločbe organov prve stopnje je potrjevalo upravno sodišče, vrhovno sodišče pa revizij postopkov ni dovoljevalo. Ustavno sodišče je zato vse pravnomočne sodbe, ki so se sklicevale na FIP, razveljavilo in jih vrnilo v ponovno odločanje upravnemu sodišču, to pa nazaj upravnim organom. Ti so morali (morajo) za vsak primer posebej ugotoviti, ali bi nekdo dejansko lahko dobil odškodnino, če bi zaprosil zanjo.
Zadnja pravnomočna odločba je iz leta 2011
Ministrstvo za pravosodje v trimesečnih denacionalizacijskih poročilih vselej izpostavi tudi upravne enote, ki najdlje niso pravnomočno rešile nobenega postopka. Rekorderka v tem pogledu je s 150 meseci mozirska upravna enota. Njena zadnja pravnomočna denacionalizacijska odločba nosi datum 30. junij 2011. Načelnica Milena Cigale je poudarila, da je to tudi njihova edina nezaključena zadeva. Od 199 denacionalizacijskih zahtevkov, kolikor so jih prejeli, so jih namreč pravnomočno rešili 198. Ta najtrši oreh se nanaša na zahtevek Nadškofije Ljubljana za vračilo več kot 11.000 hektarjev podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov, stanovanjskih hiš, poslovnih in pomožnih objektov, podjetja in premičnin.
Na podlagi sporazuma med upravnima enotama Celje in Mozirje od leta 2012 ta denacionalizacijski zahtevek rešujejo v Celju. Doslej so pristojni izdali okoli devetdeset delnih odločb, zadnjo, zavrnilno, lani. Zoper njo se je Nadškofija Ljubljana pritožila na pristojno ministrstvo, ki je pritožbo zavrnilo, zadeva pa je zdaj na upravnem sodišču. »Glede na dolgoletne izkušnje odločitve sodišča ne moremo pričakovati v kratkem. To pomeni, da že iz tega razloga zadeva še ne bo v kratkem rešena oziroma zaključena v celoti,« je ocenila Milena Cigale.
Sodelavka v pokoj, zahtevek pa v Celje
Na vprašanje, zakaj so reševanje denacionalizacijskega zahtevka ljubljanske nadškofije prenesli na celjsko upravno enoto, nam je načelnica mozirske odgovorila: »Preprosto zato, ker se je sodelavka, ki je to zadevo reševala pri nas, upokojila in nismo imeli kadra, da bi lahko to sami nadaljevali.« Poleg tega so imeli takrat v upravni enoti Celje skupino zaposlenih, ki se je ukvarjala le z denacionalizacijskimi zadevami. »Vedeti morate, da so ostale nerešene res le najtežje zadeve in da se sodna praksa še vedno spreminja. S tem se postopki odpirajo in ne zaključujejo,« nam je denacionalizacijsko stvarnost opisala Milena Cigale.
