Od kje pa nenavadno zveneče ime? Boshk. Je to kakšna posebna znamka koles? »Ne, ne,« se namuzne Simon. »Bosco je gozd po italijansko, mi pa mu v istrskem dialektu rečemo Bošk. Nismo hoteli napisati ravno bošk, ampak malo bolj internacionalno. Marsikdo ne ve, kaj ime pomeni, ker res izraža to lokalnost. To nam je všeč. Delujemo lokalno in delamo na razvoju gorskega kolesarstva v tej regiji.«

Z lanskim septembrom so pri klubu začeli z rednim treningom za mladino, za kar poskrbijo trije strokovno usposobljeni trenerji Simon Godec, Sebastian Prinčič in Matej Lovrič, še veliko več zagretih članov in članic pa skupaj skrbi za delovanje kluba. Sicer pa, kot razloži Simon, je klub mnogo več kot le tečaji, treningi in tekmovanja.

»Za gorsko kolesarjenje želimo navdušiti vse generacije, jih spodbujati k ohranjanju narave in zdravemu preživljanju prostega časa, k druženju ljudi, ki si delimo isto strast. Zelo pomemben del pa je tudi razvoj gorskega kolesarjenja, ker je to relativno nov šport, ki je pospešek dobil v zadnjih petih letih.« Gre z vzpostavljanje MTB infrastrukture, vzdrževanje poti in podobno.

Ko sem videl tisto disk zavoro spredaj …

Za Simona gorsko kolesarjenje ni hobi, ampak čisti »lifestyle« (življenjski slog). »S tem se ne ukvarjam le, ko imam čas. S tem se ukvarjam že od otroštva in mislim le na to. Odkar imamo klub, še toliko bolj, ker se trudimo šport razvijati.« Navdušenje nad gorskimi kolesi se je začelo že v osnovni šoli, kjer je bil poleg starejšega brata edini s to strastjo. Spodbudil ju je oče, ko je domov pripeljal drago gorsko kolo, čeprav niti ni bil gorski kolesar, ampak je preprosto hotel imeti kvalitetno kolo. »Ko sem videl tisto disk zavoro spredaj in vse to … Kolo je bilo čisto drugačno in boljše kot vse, kar smo imeli prej. Potem sem tudi jaz iz firbca začel zahajati v to lokalno trgovino v Kopru, edino na obali, in si pasti oči. Pa padeš notri skozi vse te reklame, plakate, nova svetleča kolesa, fedri … in sem se zaljubil. Od takrat naprej strast ni popustila.« Kot dijak, kasneje študent, je vsako poletje delal in zasluženi denar namenjal za dele za kolo, potovanja namenjena kolesarjenju. »Vse je gravitiralo v to smer, vsi vložki in moja energija.« Obenem je med posvečanjem svoji strasti spoznaval ključne obalne akterje na tem področju, ki jih je bilo takrat še malo. Tako se je stvar počasi razvijala in skozi leta dozorela v idejo za klub. »Klub gorskih kolesarjev obala je pred tem sicer že obstajal, naredilo se je že lepe korake v smer razvoja MTB-ja na obali, a je potem zaradi neangažiranosti članov žal počasi zamrl.« Sledilo je nekaj let praznine v formalni organiziranosti, medtem pa je število gorskih kolesarjev raslo. »Za razvoj tega športa imamo na obali res odlične pogoje. Razgiban relief, 200 do 400 metrov visoki kuclji so več kot dovolj za kvalitetno gorsko kolesarjenje in dobro vreme, da lahko vozimo brez snega celo leto.« V prvem letu delovanja, ustanovili so se pomladi 2023, so imeli že prek 120 članov in članic, »število ljudi, ki se z gorskim kolesarjenjem resno ali vsaj redno ukvarja na obali, pa je še vsaj dvakrat večje«.

Šport, ki te zahteva celega

Simon razloži, da je za večino gorskih kolesarjev, ki so se s tem ukvarjali že pred koronskim obdobjem, se pravi pred »bumom,« to življenjski stil. »Posebnost tega športa je, da zahteva celega človeka. To ni kot košarka, vzameš žogo in greš sto metrov stran metat na koš. Ti tega 'igrišča' nimaš, ampak si ga moraš še narediti.« Glede na to, da gre za relativno nov šport, infrastruktura povečini še ni razvita in kolesarji svoj čas namenjajo tudi gradnji in vzdrževanju poti. Tudi zakon na tem področju še ni sledil praksi, gre za neurejeno »sivo« cono. »Stvari na nivoju države nikakor še niso urejene, kar je velik hendikep tega športa. Zakonsko gledano smo postavljeni ob bok motoristom, dovoljeno nam je vozit tam, kjer je dovoljeno njim.« Zakon o ohranjanju narave prepoveduje vožnjo z vozili po gozdu, razen po utrjenih poteh, »za katere ni jasno, kaj so oziroma kdaj se pot smatra kot utrjena? Praktično si v prekršku, čim se voziš po gozdu, kar je nelogično. Registriraš se namreč kot gorsko kolesarsko društvo, tržiš se lahko kot izvajalec tečajev, treningov, Slovenija se turistično promovira kot gorskim kolesarjem prijazna dežela, noben pa se ne vpraša, kje se bo to izvajalo.« Če že, bi se Simonu zdelo najbolj smiselno prepovedati aktivnosti samo tam, kjer je iz vidika neokrnjenosti narave res problematičen vsak poseg v naravo. »Prepovedovati vse povprek pa ni rešitev. Gorskih kolesarjev je namreč kljub prepovedi vožnje v naravnem okolju vsa ta leta vedno več in to bo zagotovo treba zakonsko urediti.«

Tudi sami so se kot društvo organizirali predvsem zato, ker se je vse bolj kazala potreba po pravnem subjektu, da bi lahko enotno nastopili v pogovorih s sogovorniki, kot so občina in krajevne skupnostmi, ter prispevali k oblikovanju lokalne politike. Takoj ob ustanovitvi so tako pristopili k občini in sodelovali pri načrtih za oblikovanje novega 'pumptracka' v Kopru. »Zadovoljni smo, da smo sodelovali. Včasih se zgodi, da občine ne vključijo lokalnih gorskih kolesarjev in postane 'pumptrack' hitro nezanimiv.«

Simonu sicer ni všeč, kadar jih novinarji ali kdo drug označujejo kot »adrenalinske norce na vratolomnih spustih«, ki drvijo skozi gozd. »Tudi mi si želimo biti v stiku z naravo, tam preživljati prosti čas, ji čim manj škodovati. MTB poti se ne razlikujejo veliko od navadnih pohodnih poti. Marsikdo jih ne loči.« Gorsko kolesarjenje, kot meni Simon, tudi ni tako vratolomen šport, kot ga včasih označujejo. »Na vse ne moremo zmeraj vplivati, a marsikateremu padcu, poškodbi bi se lahko izognili, če bi k zadevi pristopili z glavo - v smislu, da se ne ženemo čez svoje meje, najprej osvojimo osnove in napredujemo počasi.«

MTB klub Boshk

MTB klub Boshk lahko finančno podprete z vpisom, letna članarina je simbolična, znaša 20 evrov. Lahko pa jih podprete tudi z donacijami prek njihove spletne strani www.boshk.si in tako pripomorete k razvoju gorskega kolesarjenja v slovenski Istri. Želijo si tudi, da bi se na njih gledalo kot na športnike, ki imajo radi naravo in preživljaje časa v njej, ne pa kot na škodljivce.

Obrazi nevladnikov

Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam predstavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizadeva, da bi bila naša družba lepša in bolj prijazna.