Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v sodelovanju z ministrstvom za solidarno prihodnost in Inštitutom RS za socialno varstvo pripravilo predlog strategije za preprečevanje in končanje brezdomstva v Sloveniji 2025–2035. Strategijo, ki temelji na zagotavljanju brezpogojne dostopnosti nastanitve za vse, je vlada po besedah Dana Juvana, državnega sekretarja na ministrstvu za delo, obravnavala prejšnji teden, a je ni sprejela, ker naj bi imeli predvsem v Svobodi nekatere zadržke.
Juvan je pojasnil, da se zatika predvsem pri razumevanju načinov pristopa do brezdomstva. Strategija namreč po njegovih besedah temelji na konceptu »housing first«, najprej nastanitev, torej da se brezdomnim osebam najprej zagotovi dostojno bivanje, nato pa se rešujejo še vse druge težave. »Težko je od brezdomcev pričakovati, da se bodo najprej zaposlili, potem pa jim bo država pomagala,« je pojasnil Juvan. Poudaril je, da je treba problem brezdomstva reševati pri korenu.
V društvu Kralji ulice, kjer se že dve desetletji aktivno ukvarjajo s problematiko brezdomstva, strategijo močno podpirajo. »Koncept 'housing first' predvideva, da je stanovanje osnovna človekova pravica. Šele ko ima človek stanovanje, svoj dom in varnost, lahko ureja svoje življenje. Sedanji sistem 'stopnic' pomeni, da mora človek najprej v zavetišče, se potem rešiti odvisnosti od alkohola ali drog, najti službo … Od njih skratka pričakujemo, da si bodo zaslužili stanovanje,« pravi predsednica društva Hana Košan.
Koncept je v zahodni Evropi že uveljavljen, v svojo nacionalno strategijo so ga med drugim vključili na Finskem, Danskem in v Avstriji. Po Juvanovem mnenju bi tudi v Sloveniji na tak način brezdomcem zagotovili bodisi stanovanje bodisi drugo obliko dostojnega bivanja, lahko tudi začasnega. Za to se lahko nameni določen delež javnih neprofitnih stanovanj s strokovno podporo ljudem, lahko se zagotovijo krizne namestitve ali zatočišča, je povedal.
»Naj ne prevlada mišljenje, da so ljudje za brezdomstvo krivi sami«
V stranki Gibanje Svoboda so nam povedali, da strategija še ni bila uvrščena na dnevni red seje vlade, ker je treba opraviti še nekaj usklajevanj znotraj vladnega postopka. Odločitev o tem je bila sprejeta soglasno na ravni koalicije, so zapisali, ob tem pa dodali, da do strategije nimajo vsebinskih zadržkov.
Kljub temu so v društvu Kralji ulice, ki je sodelovalo pri pripravi strategije, zaskrbljeni. »Na mednarodni konferenci o programih za preprečevanje brezdomstva, ki jo je pripravilo ministrstvo za delo, nam je bilo namignjeno, da strategije na koalicijskem usklajevanju ne podpira ministrstvo za finance. Eden glavnih ciljev strategije je zagotovitev stanovanj za brezdomce. Glede na vse, kar se trenutno dogaja na stanovanjskem področju, pa lahko sklepamo, da brezdomstvo ni prioritetno področje stanovanjske politike. Lahko le upamo, da v naši vladi ne prevlada mišljenje, da so ljudje za brezdomstvo krivi sami.«
V Sloveniji ni znan obseg brezdomstva
V strategiji piše, da lahko v Sloveniji glede na podatke o uporabnikih storitev in programov za brezdomne osebe govorimo o okvirno 3000 do 4000 osebah z izkušnjo brezdomstva na leto. Avtorji pri tem opozarjajo, da na tak način niso zajete vse različice brezdomstva, še zlasti ne skrito brezdomstvo. Vanj uvrščamo posebej ranljive skupine brezdomnih oseb, na primer tujce brez urejenega statusa, osebe z različnimi dolgotrajnimi stiskami in težavami, ki se nahajajo v institucijah, ženske in otroke, ki živijo pod grožnjo nasilja, posameznike in družine, ki živijo v neprimernih bivališčih, romskih naseljih ali pa nezakonito bivajo v določenem stanovanju ali na določenem posestvu. Ti pogosto izpadejo tudi iz različnih oblik pomoči, ki so namenjene brezdomnim osebam.
Po anketi Slovensko javno mnenje (SJM) iz leta 2022 je osebno izkušnjo vsaj ene oblike brezdomstva in stanovanjske izključenosti v zadnjih petih letih imelo več kot 20.000 ljudi oziroma en odstotek populacije, kar je tudi v skladu z mednarodno primerljivimi podatki. Pri Kraljih ulice ocenjujejo, da je v Ljubljani na cesti od 80 do 100 ljudi, še približno toliko jih je v raznih zapuščenih hišah in barakah, medtem ko je bistveno več tistih, ki spijo pri prijateljih oziroma sodijo v kakšno drugo kategorijo skritega brezdomstva.
