V svetu hitrih informacij in vse hitrejšega načina življenja, ko nas obkrožajo vojne, pandemije in naravne katastrofe, se vse pogosteje govori tudi o psihičnem stanju posameznikov. V času pandemije se je še posebno povečalo število otrok in mladostnikov, ki so poiskali pomoč zaradi samomorilnih misli. Leta 2023 so našteli kar 569 poskusov samomora.
Iz generalne policijske uprave so nam poslali podatke o številu poskusov in izvedenih samomorov. Policijo o samomoru večinoma obvestijo najditelji pokojnega s klicem na interventno številko 113, v nekaterih primerih pa tudi prek zdravstvenega osebja. Samomor ni kaznivo dejanje, je pa kaznivo napeljevanje k samomoru ali pomoč pri izvršitvi samomora. Zaradi navedenega mora policija podatke o samomorih in poskusih samomorov obravnavati ločeno. To pomeni, da če se pojavi najmanjši sum o kaznivem dejanju, samomora ali poskusa samomora ne zabeležijo. Na podlagi podatkov policije, ki zajema le tiste samomore, pri katerih sum ni bil zaznan, lahko razberemo, da je leta 2022 v starostnem obdobju od sedem do 18 let samomor naredilo devet otrok ali mladostnikov, v letu 2023 pa šest. Največ pa prav v času pandemije.
Več podatkov ima Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki je od leta 2012 do 2022 v starostni skupini od deset do 19 let naštel izgubo 87 življenj. V socialnovarstvenem programu TOM telefon povedo, da so se klici zaradi psihičnih težav, ki so bili pred pandemijo na šestem mestu po pogostosti, v letu 2023 povzpeli na drugo mesto. Dodajajo, da so lani prejeli kar 206 klicev s samomorilnimi nameni mladih. Tako iz podatkov, ki jih je pridobila policija, kot podatkov NIJZ lahko razberemo, da samomor pogosteje naredijo fantje. Na NIJZ še poudarjajo, da podatki zadnjih deset let ne kažejo niti na izrazito povečanje niti na izrazit upad samomorov med mladostniki.
»Samomor je statistično gledano redek pojav, tudi oziroma predvsem v skupini mladih, zato že manjše povečanje ali zmanjšanje števila posameznih primerov znotraj posameznih let lahko daje vtis, da je problema bistveno več ali bistveno manj. Dejstvo je, da je vsako izgubljeno življenje zaradi samomora, sploh če gre za mlado življenje, izgubljeno življenje preveč,« dodajajo na NIJZ. Da število samomorov med mladostniki ne narašča, pove tudi specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Nadja Hriberšek, dr. med., zaposlena na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. »Skozi daljše časovno obdobje se število samomorov med mladimi ne povečuje. Mladi veliko razmišljajo o svetu, sebi in drugih. O spremembah, ki jih opažajo, o prihodnosti, ki jih čaka, o vojnah, vremenskih katastrofah, skratka o vsem, kar jih obdaja, pri čemer si to znajo ali pa si tega tudi ne znajo razložiti.« Vodja enote za adolescentno psihiatrijo ter enote za intenzivno otroško in mladostniško psihiatrijo še doda, da so razmišljanja o življenju, minevanju, smislu bivanja in o smrti v času, ki mu rečemo adolescenca, zelo pogosta. Podobno menita Tjaša Bertoncelj in Sandra Murk, vodja in strokovna sodelavka programa Nacionalna mreža TOM telefon, ki poudarita, da so izzivi sodobne družbe tisti, ki trenutno najbolj vplivajo na duševno zdravje mladostnikov. »Vse od splošne družbene klime in negotove prihodnosti, gospodarskih in okoljskih kriz do vedno večjega individualizma, tekmovalnosti, vpliva tehnologije na naše življenje, stila vzgoje in še bi lahko naštevali,« razložita. Mladi se soočajo z vse večjimi pritiski, da bi dosegli visoka pričakovanja glede uspeha, videza in splošne družbene sprejetosti, še povesta.
Na NIJZ poudarjajo, da je odločitev za samomor v večni primerov dolg proces in preplet več dejavnikov. »Ta proces običajno traja dlje časa – lahko tedne ali mesece –, pri mladostnikih pa se velikokrat zgodi, da odločitev za samomor sprejmejo impulzivno. To je posledica razvojnih bioloških značilnosti, saj se pri mladostnikih šele razvijajo strukture v možganih, ki sodelujejo pri inhibiciji oziroma pri zaviranju (vedenjskih) impulzov. Zato je pri mladostnikih več odločitev lahko hipnih, žal tudi odločitev za samomor,« povedo. Razlogov je torej nešteto in vsakega posameznika se mora obravnavati posamično, pove Nadja Hriberšek. »Mladostnik včasih burno in impulzivno reagira, ne presoja vnaprej, saj še nima izkušenj, da se težke situacije sčasoma uredijo, da ljudje znajo stopiti skupaj, pomagati in da ni takoj vsega konec. Zaradi pomanjkanja jasne presoje, predvidevanja, pomanjkanja življenjskih izkušenj, burnega, hipnega odzivanja na stresne dogodke je to razvojno obdobje rizično za samomorilno vedenje.«
Ne upajo si zaupati se drugim
Mladostniki se prepogosto ne zavedajo, da so nastale življenjske situacije rešljive, če si le upamo o njih spregovoriti. Zaradi tega težave zadržijo zase, kar pa lahko ob kopičenju pripelje tudi do usodnih odločitev. Kot pove Nadja Hriberšek, se veliko mladostnikov ne zmore pogovoriti s starši, ker jih nočejo obremenjevati. »Vidijo prezaposlene, zaskrbljene, na vse strani razpete starše, ki včasih težko izpeljejo svoje obveznosti; so nezadovoljni, konfliktni ... Takemu staršu se je težko približati, tudi če nimaš večjih težav. Če pa gredo stvari narobe, je strah, da bo tak starš reagiral z nestrpnostjo in kreganjem, včasih tudi z nasiljem, razumljiv,« dodaja. Marsikateri mladostnik pa se ne zaupa staršem, ker obstaja bojazen, da povedanega ne bodo zadržali zase oziroma jih ne bodo jemali resno.
Eva Oblak iz Dijaške organizacije Slovenije ob tem izpostavlja, da mladi vse prepogosto slišijo komentarje v smislu »pa saj so mladi, bodo že prebrodili težave, kot je to uspelo vsem drugim«. Ob tem Oblakova poudarja, da statistika jasno kaže, kako so se v zadnjih letih samomorilnost in duševne stiske mladih občutno povečale, a da po drugi strani le redkokdo prisluhne problemom, s katerimi se soočajo mlajše generacije. Na NIJZ opozarjajo: »V primeru preprečevanja samomorilnega vedenja mladostnikov ne bi bilo prav, da bi odgovornost prekomerno naložili na pleča staršev. Seveda je družina izredno pomembna, kot tudi odnosi in pogovarjanje v družini, a nobena družina ne živi v vakuumu, saj je del širše družbe, kar pomeni, da je izpostavljena različnim vplivom. Enako velja za mladostnike.« Eva Oblak pa poudarja, da je velik problem pomanjkanje kadra: »Velikokrat se pojavijo primeri, ko naj bi en strokovni delavec skrbel za 500 in več dijakov. Prav zato v Dijaški organizaciji Slovenije menimo, da je nujno treba nemudoma povečati število strokovnjakov, ki so dijakom na voljo ne zgolj na papirju, temveč da si lahko za njih tudi dejansko vzamejo primerno količino časa glede na konkreten primer.«
Kako pomagati?
Če si mladostniki iz kakršnega koli razloga ne upajo zaupati se staršem, vrstnikom, učiteljem ali komu drugemu, pa lahko veliko storijo tudi tisti, ki so jim blizu. »Pozorni ste lahko na spremembe v vedenju, mimiki, oblačenju in govoru. Naj bo pozoren vsak, ki mu je mar za drugega. Pozorni moramo biti, če se mladostnik začne umikati iz družbe, opušča šport ali prostočasne aktivnosti oziroma postane tih, zamišljen, redkobeseden, se zapira v sobo, se ne umiva redno, je preveč časa za ekrani in opušča delo za šolo,« izpostavi najpogostejše zunanje znake Nadja Hriberšek. V primeru, da kar koli od naštetega opazimo, je treba pristopiti k človeku in mu povedati, da nam ni vseeno in da obstaja pomoč.
Tjaša Bertoncelj in Sandra Murk iz TOM telefona izpostavljata, da bi na sistemski ravni potrebovali način, kako otroke in mladostnike naučiti, kako se spoprijemati z notranjimi stiskami. »Mladostniki svoje stiske največkrat zaupajo vrstnikom, zato je dobro ozaveščati mlade, da informacije o nameri ali samomorilnem razmišljanju posredujejo naprej, kljub temu da so morda drugače obljubili prijatelju. Odrasle pa nagovarjamo, da je tisto, kar je otrokom v pomoč, naš čas in naše zanimanje za njihovo doživljanje in počutje, saj to predstavlja dobro izhodišče za iskren pogovor o njihovih težavah in stiskah.« Nadja Hriberšek še dodaja: »Verjamem v odnose, bližino in iskrenost. Vsak človek, tudi mladostnik v stiski, se bo odzval, če bo začutil, da je nekomu iskreno mar zanj. Včasih je že to, da si zraven, dovolj, da se prebrodi tisti najtežji trenutek, da potem pridejo še drugi trenutki, drugi občutki in da gre življenje naprej.«
