V Rejniškem društvu Slovenije, ki združuje osebe, ki sodelujejo v rejniškem sistemu, in njihove podpornike, si že leta prizadevajo, da bi se stvari spremenile na bolje. Na težave redno opozarjajo tudi pristojne institucije, a žal zaman. Lani so v okviru ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) sicer dosegli imenovanje delovne skupine za pripravo predloga sistemskih sprememb na področju izvajanja rejniške dejavnosti, a več kot nekaj »kozmetičnih popravkov« niso dosegli.
»V zadnjih letih postajajo razmere kritične, saj se prijavlja vse manj kandidatov za rejništvo. To niso zgolj klasične rejniške družine s svojimi otroki, ampak gre večinoma za pare in tudi samske osebe, ki nimajo svojih otrok in si želijo izkušnjo življenja z otrokom,« opozarja dolgoletna rejniška socialna delavka Maksimiljana Mali. Čeprav poudarja, da je pomembno, da se otroku išče družino in ne družini otroka, je realnost pogosto drugačna. Zaradi pomanjkanja rejniških družin so uslužbenci centrov za socialno delo veseli, če sploh imajo na razpolago kakšno družino, ki bi bila pripravljena sprejeti otroke. Nekatere aktivne rejniške družine zato pogosto sprejmejo tudi več otrok, kot je zakonski normativ (trije otroci).
»Očitno smo v društvu edini, ki zaznavamo težave. Ni čudno, da rejnikov primanjkuje – tudi zato, ker niso dovolj cenjeni. Za svoje celodnevno delo namreč od letošnjega 1. marca kljub povišici prejemajo 164 evrov na mesec (prej 157 evrov),« je jasna mag. Minka Žiberna. Prostovoljka in nekdanja rejniška socialna delavka z dvajsetletnim stažem zatrjuje, da v rejništvu nikakor ne gre za denar. Ta je sicer nujno potreben za kakovostno skrb in vzgojo otrok, zelo pomembno pa je tudi redno sodelovanje med rejniki in centri za socialno delo. Tega marsikje močno primanjkuje, zato so prepogosto prepuščeni sami sebi, v odmevu okolice pa glede svoje dejavnosti večkrat slišijo besede »Dobri ste, da se vam ljubi ukvarjati s tujimi otroki!«.
Minka Žiberna priznava, da jo na terenu, ko prisluhne osupljivim zgodbam, oblijejo debele solze: »Otroci pridejo danes v rejništvo precej drugačni kot nekoč. To niso idealni otroci, ampak imajo skorajda vsi posebne potrebe. Iz svoje biološke družine pridejo s primanjkljaji, prikrajšani za marsikaj. Pogosto so spolno zlorabljeni, s čustveni težavami, avtističnimi, vedenjskimi in drugimi motnjami. Poleg neizmerne ljubezni in topline zato potrebujejo tudi veliko potrpljenja, terapije, pomoči in sodelovanja.«
Na meji zdravega razuma
Po besedah Maksimiljane Mali se rejniki primerjajo z drugimi izvajalci različnih pomoči v socialnem varstvu (osebnimi asistenti in družinskimi pomočniki), pri čemer opažajo, da je rejniška dejavnost nekako prostovoljna dejavnost – čeprav gre za zelo zahtevno delo, ki traja 24 ur. »V rejništvu ni mogoče delati brez velike ljubezni do otrok, a tega država ne bi smela zlorabljati pri povračilu stroškov za otroka in plačilu za delo rejniku, sploh če rejniki to delo opravljajo kot poklic,« je jasna Maksimiljana Mali.
Rejniki se pogosto pritožujejo, da niso slišani in upoštevani na sodišču ali CSD, vedno več pa je tudi zahtev do rejniških družin, saj k njim prihajajo močno oškodovani otroci. Minka Žiberna velike izzive rejništva vidi tudi v stikih otrok z biološkimi starši, ki jih določa sodišče in so pogosto na meji zdravega razuma. Dogaja se, da mora imeti spolno zlorabljena deklica stike z obdolženim očetom, kljub temu da se očeta hudo boji in vselej otrpne, ko jo ta objame. Skorajda neverjetne so tudi odločitve, da mora deček ohranjati stike z očetom, ki je pred njegovimi očmi ubil njegovo mamo. V zaporu se mora deček z očetom srečevati kljub hudi stiski in glavobolom.
»Vse to so hude bolečine tudi za rejnike, ki se na vse moči borijo za uboge otroke,« poudarja Minka Žiberna. Sogovornica se sprašuje, kdo bo pri današnjem hitrem tempu življenja, v negotovih razmerah in ob nenehnih podražitvah, zaradi katerih za rejništvo pogosto zmanjka časa in moči, manj pa je tudi osebnega sočutnega odnosa do soljudi, poskrbel za otroke brez varne strehe nad glavo. Dejstvo je namreč, da večji socialni centri po državi staršem zaradi različnih razlogov odvzamejo približno 50 otrok na leto.
Povečano število kandidatov
za posvojitev
Po zadnjih podatkih MDDSZ iz letošnjega januarja je v naši državi trenutno 548 rejnic in rejnikov (92 odstotkov je rejnic, osem odstotkov je rejnikov) ter 760 otrok in mladostnikov, ki živijo v rejniških družinah; 80 odstotkov otrok in mladostnikov je mlajših od 18 let, 20 odstotkov jih je starih od od 18 do 26 let. »Spremljanje rejništva skozi leta kaže, da upada tako število rejniških družin kot število otrok in mladostnikov v rejništvu,« pojasnjuje Aleksandra Klinar Blaznik z MDDSZ.
Sogovornica ne zanika, da so potrebe po rejniških družinah večje, kot je interesa med ljudmi. Na ministrstvu zato vsako leto v skladu z določbami zakona o izvajanju rejniške dejavnosti izvedejo postopek izbora novih rejniških družin in tako pridobijo od 13 do 20 novih rejniških družin. Lani so tako pridobili 14 novih rejniških družin, leto prej 15 družin, v letu 2021 20 družin, v letu 2020 pa 24 družin. Po besedah Aleksandre Klinar Blaznik poleg rejnikov, ki postanejo rejniki po rednem postopku, v sistem rejništva vstopi še od 20 do 30 oseb, ki so večinoma sorodniki otroka, in sicer v primerih, ko se ugotovi, da bi bila namestitev k točno določeni osebi v otrokovo korist. Po drugi strani pa letno iz sistema rejništva izstopi okvirno od 40 do 60 rejnic in rejnikov: v večini primerov gre za dolgoletne rejnice in rejnike, ki se zaradi starosti odločijo, da bodo z izvajanjem rejniške dejavnosti prenehali.
»Na področju družine in družinskega življenja smo tudi v Sloveniji v zadnjem desetletju ali dveh priča pomembnim spremembam – zaznavamo pluralizacijo družinskih oblik in družinskega življenja, spremembe odnosov med starši in otroki, spremembe na področju partnerskih odnosov in pri delitvi družinskih vlog. Rejniške družine niso pri tem nobena izjema,« je jasna Aleksandra Klinar Blaznik. Dodala je, da se institut rejništva spreminja: »klasičnih« rejniških družin je vse manj, okoli 25 odstotkov otrok in mladostnikov je nameščenih v rejništvo k sorodnikom, v zadnjih letih pa zaznavajo povečano zanimanje za rejništvo med ljudmi, ki so hkrati tudi kandidati za posvojitev otroka.
Rejništvo ne sme biti bližnjica
do posvojitve otroka
Na MDDSZ poudarjajo, da je treba biti pozoren na to, ali bi nekdo rad postal rejnik le zaradi tega, da bi lažje in hitreje posvojil otroka. V takšni situaciji bi težave verjetno nastale že pri omogočanju stikov otroka z njegovo matično družino, so jasni na ministrstvu. Kot so poudarili, je pri rejništvu zelo pomembno, da rejniška družina spodbuja in ohranja stik z otrokovo matično družino oziroma njenimi člani, če je seveda to v otrokovo korist. Velikokrat rejniška družina poleg otroka »vzame pod okrilje« še otrokove starše. »Če pa je primarni cilj posvojitev, ni pričakovati, da bo rejnik takšne stike spodbujal. V osnovi ni sicer nič narobe, če je nekdo hkrati kandidat za rejnika in za posvojitev, seveda pa se mora zavedati razlik med obema institutoma,« poudarjajo na MDDSZ.
Kot so še pojasnili, v letošnjem letu ni bilo (še) nobenega zaključenega rejništva zaradi posvojitve otroka. Lani je bilo posvojenih 12 otrok v rejništvu, leto prej osem otrok, leta 2021 šest otrok, leta 2020 pa štirje otroci. Na ministrstvu zagotavljajo, da intenzivno pripravljajo spremembe in dopolnitve zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Med drugim so pripravili tudi predlog za izenačitev delovnopravnih pravic rejnikov z biološkimi starši otrok. Glede zagotavljanja zadostnega števila prostih mest na področju rejništva pa menijo, da tega ni mogoče doseči zgolj s finančnim motivom.
Izkušnje rejnikov: iskreno veselje, a tudi vrsta preizkušenj
Zakonca iz okolice Ljubljane sodita med 548 rejnikov v naši državi. Pred dvema letoma sta v svoj dom sprejela deklici, stari komaj dobre štiri mesece ter dve leti in pol. Njun napredek ju vsakodnevno razveseljuje, a se zaradi okorelega rejniškega sistema soočata tudi z vrsto izzivov.
»Najina prva odločitev je bila, da bi posvojila otroka, če bi se ta možnost ponudila v Sloveniji. Ko pa so nama s centra za socialno delo ponudili, da bi postala rejnika, sva se čutila poklicana, da to storiva. Pred tem se sploh nisva zavedala, koliko otrok je v rejništvu v naši državi,« nam je zaupala rejnica. Z možem sta napeto pričakovala dan, ko bosta v svoj dom sprejela deklici. Mlajša je danes stara dve leti in tri mesece in obiskuje razvojni vrtec. Starejša ima štiri leta in pol, dopoldneve preživlja v običajnem vrtcu.
Težavni začetki
Skupni začetki nove družine niso bili lahki. Zakonca sta se morala na hitro znajti v popolnoma novih vlogah, v njiju se je porajala vrsta vprašanj, na katera nista dobila odgovorov. Spraševala sta se, ali bosta zmogla. »Bilo je naporno. Tudi zato, ker rejniki ne poznamo bioloških družin, njihovih ozadij in preteklosti. Ne poznamo otrokovih značajskih lastnosti, zdravstvenega stanja in genetskih predispozicij otroka, ki ga sprejmemo pod svoje okrilje z veliko odgovornostjo. Z možem so nama bila poznana zgolj dejstva: osnovno zdravstveno stanje, trenutni status biološke družine in razlog odvzema,« je pojasnila rejnica in dodala, da sta z možem sama poiskala psihoterapevtsko pomoč, da sta se opolnomočila za svoji vlogi.
Sogovornica ne skriva, da obe deklici zahtevata veliko njune energije in predvsem psihično stabilnost. »Nikakor ne gre le za začasno varstvo. To namreč ne bi bilo v interesu tako majhnih otrok, ki si postavljajo temelje za vse življenje,« je bila jasna rejnica. Žalosti jo, da je v rejništvu »na papirju« ogromno navodil, birokracije in obveznosti, ki so sami sebi namen, v praksi pa se dogajajo stvari, ki niso v interesu otroka, ampak so posledica okorelih zakonov in pravil.
Če so rejniki dobro, so dobro tudi otroci
Rejnika veseli, da je danes njuno rejniško poslanstvo precej lažje kot na začetku: skrb za deklici in njuna vzgoja ju neizmerno razveseljujeta iz dneva v dan. Pa vendar ob tem vseeno ne skrivata, da si zaradi številnih izzivov, s katerimi se spopadata kot rejnika, tudi sama želita čimprejšnje prenove rejniškega sistema.
»Centri za socialno delo bi morali primere obravnavati precej bolj individualno. Vsak primer je zgodba zase. Najslabše za otroka je, če pogosto menjava rejnike. In na tem mestu se postavlja vprašanje, kaj sistem naredi za to,« se sprašuje naša sogovornica. Meni, da bi morali pristojni rejnikom nameniti več iskrenosti pred odločitvijo o sprejemu otrok v svoj dom, prav tako bi morali biti rejniki ob prevzemu otrok deležni večje psihosocialne podpore: »Niso pomembne le delavnice o tem, kako ravnati z otroki, ki pridejo oškodovani iz svoje biološke družine, ampak je pomembna tudi pomoč rejnikom pri soočanju z lastnimi občutki ob prevzemu nove vloge.«
K sreči sta rejnika vso to pot prehodila s svojo primarno družino in prijatelji, ki so jima veliko pomagali, tudi z iskanjem ustrezne zdravstvene oskrbe in dodatne pomoči za otroka ter psihosocialne pomoči za rejnika. Danes ju pri vlogi starševstva in vzgoji otrok najbolj razveseljuje, da deklicama omogočata zdravo okolje, poudarjata naša sogovornika. In dodajata: »To je bil tudi najin cilj. Zelo naju veseli napredek deklic, ki sta videti srečni in zadovoljni. Radosti naju vsak njun dosežek, najljubše pa nama je, ko pritečeta k nama, se naju razveselita in naju objameta. Pa tudi, ko zvečer brezskrbno zaspita, saj imava takrat občutek, da sta lepo in mirno preživeli dan ...«
