Nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in bivši prvi mož policije Boštjan Lindav sta na tajnem delu pričanja pred preiskovalno komisijo 23. oktobra lani premierja Roberta Goloba obtožila, da je vplival na datum aretacije ruskih vohunov. Golob je po teh trditvah predlagal direktorju Sove Jošku Kadivniku, naj aretacijo ruskih vohunov prestavi z načrtovanega 28. novembra na 5. december. Motiv: da aretacija ne bi zasenčila izidov referendumov o Vladi, dolgotrajni oskrbi in RTV 27. novembra.
Golob je bil o prisotnosti ruskih vohunov v Sloveniji obveščen 8. novembra, ni pa vedel za datum aretacije. Za to je izvedel šele dan po aretaciji, 6. decembra torej. Tako vsaj piše v vmesnem poročilu. Da Golob ni vplival na datum aretacije, naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da je Sova aretacijo vohunov načrtovala v sodelovanju s tujimi obveščevalci: ''Trditev, da je mogoče vplivati na domačo in tujo agencijo istočasno, (...) je nesmiselna in tudi nedokazana,'' pravijo v poročilu. Kot tudi, da sledi o komunikaciji med Golobom in šefom Sove Kadivnikom v tem obdobju ni.
Izpisek klicev
Na laž postavljajo Bobnar in Lindava tudi pri njunih trditvah, da je Lindav poklical Kadivnika 28. novembra, na domnevno predvideni datum aretacije torej, in ga vprašal, zakaj se to ni zgodilo. Kadivnik naj bi mu pojasnil, da je tako sugeriral predsednik vlade. Kot dokaz, da to ne drži, v poročilu navajajo Kadivnikovo pričanje pred komisijo: ''Na zaslišanju je Kadivnik pokazal izpisek klicev iz svojega telefona, iz katerega izhaja, da 28. 11. ni imel nobenega razgovora z Lindavom, ter zatrdil, da je trditev, da je bil datum aretacije prestavljen zaradi politične interference predsednika vlade, laž.''
Aretacijo so izvedli, tako parlamentarni preiskovalci, takrat, ko so bili izpolnjeni vsi pogoji: v trenutku, torej, ''ko oba obveščevalca Ruske federacije komunicirata s svojim obveščevalnim centrom, ko uporabljata vso metodologijo in tehniko za poročanje in se znajdeta v okoliščinah, ko ne moreta prikriti ali uničiti dokazov in tehnike.''
O motivu Bobnar in Lindava pa takole: o aretaciji sta bila obveščena naslednji dan, 6. 12., sočasno s političnim vrhom torej. O Golobovem vplivanju na menjavo datuma aretacije pa da sta začela govoriti šele, ''ko je preiskovalna komisija začela preverjati, ali so obstajali politični pritiski na delo Bobnar in Lindava. Te trditve (...) je potrebno razumeti kot poskus manipulacije javnega mnenja.''
Zakonito na eni, grožnja z ovadbo na drugi strani
V predlogu sklepa zato Državnemu zboru predlagajo, naj potrdi ugotovitev, da so Golob, Kadivnik, Darko Muženič kot direktor NPU in zunanja ministrica Tanja Fajon ravnali ''zakonito, odgovorno, skrbno in profesionalno.'' Po drugi strani zoper Lindava predlagajo vložitev kazenske ovadbe zaradi krive izpovedbe, Tatjano Bobnar pa bi zaradi ''utemeljenega dvoma v zanesljivost in lojalnost'' sprožili postopek varnostnega preverjanja in zavrnitve izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov s povezanih področij.
Pod 111 strani dolgo poročilo, ki bo zdaj romalo na glasovanje na plenarno sejo Državnega zbora, je podpisan predsednik komisije Aleš Rezar – še enkrat, poslanec Golobovega Gibanja Svoboda.
Ločeni mnenji opozicije
Predstavniki opozicije so sejo oktobra lani, ko so glasovali o tem poročilu, protestno zapustili, češ da ne morejo odločati o nečem, česar niso prebrali. Do danes so ga: SDS-ov poslanec Andrej Poglajen in NSi-jeva Vida Čadonič Špelič imata nanj kup pripomb, ki sta jih strnila v ločenih mnenjih.
Poglajen poročilu očita, da ''v ničemer ne dokazuje, da predsednik vlade in direktor Sove skoraj mesec dni nista komunicirala.'' Zato tudi ni in ne more biti dokazana trditev, da predsednik vlade ni vedel za datum aretacije, prav tako pa tudi, da sta izjavi Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava neresnični, še piše Poglajen.
Preiskovalci so poročilo sprejeli brez zaslišanja ključne priče (Roberta Goloba, torej), morali pa bi tudi soočiti Kadivnika in Muženiča. Kadivniku so namreč omogočili vpogled v zapisnik zaslišanj Bobnar in Lindava, s tem pa je postal ''okužena priča,'' ker bi pričanje lahko prilagodil. Poglajen zato pod vprašaj postavlja verodostojnost Kadivnikovih izpovedb pred komisijo.
Rezarju očita, da je ob podpori koalicijske večine izbiral takšne priče, ki bodo ''podale politično enostranski prikaz ugotovitev,'' ki so jih na koncu zapisali v poročilo.
Tudi Vida Čadonič Špelič je Kadivnika v svojem ločenem mnenju k vmesnemu poročilu označila kot ''okuženo pričo'', glede motiva za prestavljanje datuma aretacije pa prikimava Bobnar in Lindavu. Obenem je prepričana, da nista izdajala tajnih podatkov, ampak nasprotno, ''naredila sta vse, (...) da bi informacije ostale tajne.''
Kar se tiče Lindavove domnevne krive izpovedbe glede komunikacije s Kadivnikom, zaradi česar mu grozi ovadba, pa je zapisala, da izpisek klicev iz Kadivnikovega telefona ni verodostojen dokaz: ''Zabeležko klica lahko na svojem telefonu enostavno izbriše vsak sam. Ni šlo namreč za uraden izpisek seznama telefonskih klicev telefonskega operaterja.''
Zaključne ugotovitve, tako Čadonič Špelič, so povsem nedokazane in neutemeljene, namenjene zgolj temu, da bi se opralo ime predsednika vlade: ''Preiskovalna komisija je predsednika vlade oprala, ne da bi ga sploh zaslišala.''
