Zalokarjeva meni, da bi bilo treba pred razmišljanjem o normativni kazenski zaostritvi starševske odgovornosti narediti primerjalno analizo slovenske sodne prakse kazenskih sodišč glede kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletno osebo, saj da podobna kazniva dejanja poznajo tudi druge države in kazenski sistemi, kjer ukrepajo bistveno prej kot pri nas: »Zanimivo bi bilo ugotoviti, v čem je problem: v normativnem okviru, ki je primerjalno podoben tudi v drugih državah, ali v mentaliteti deležnikov, predvsem sodnikov, ki zadevno kaznivo dejanje procesirajo?«
Sogovornica se sprašuje, ali je v Sloveniji hudo zanemarjanje otroka lahko zgolj tisto ravnanje, ki povzroči otrokovo smrt ali hudo poškodbo, ali pa bi morda morali upoštevati še kakšno bolj »blago« obliko starševskega zanemarjanja, ki ima prav tako škodljive posledice za otroka. Na Danskem, je izpostavila Zalokarjeva, »slabo starševstvo« v smislu slabih starševskih praks ni samodejno kaznivo dejanje, če pa te prakse prestopijo mejo zlorabe, zanemarjanja ali ogrožanja, lahko postanejo kaznivo dejanje. Danski sistem se osredotoča na zaščito pravic in dobrega počutja otrok, posredovanje pa je ključen del sistema s preventivnimi in korektivnimi ukrepi, ki zagotavljajo varnost otrok: »Če je otrokova varnost ogrožena, lahko posredujejo organi, starši pa se lahko soočijo s pravnimi posledicami, če njihova dejanja škodujejo otroku.«
Ukvarjanje s primarno socializacijo
Naš pravni sistem že pozna nabor javnopravnih sankcij zoper mladoletnike, ki so mlajši od 14 let in za katere se šteje, da so sposobni biti osebno odgovorni in prejeti sankcije – gre za šolske prekrške, storjene v slovenskih javnih šolah zoper šolski red. Sogovornica se sprašuje, zakaj se tovrstno zadevno mentaliteto iz šolskih prostorov ne prenese še v širši družbeni prostor.
Ravnateljica Strokovnega centra Planina, kjer na leto obravnavajo približno 50 otrok z najtežjimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami v starosti od 8. pa vse do 19. leta, poudarja, da se v zavodih s številnimi 15-, 16-letniki dejansko ukvarjajo z osnovnimi elementi primarne socializacije, saj je precejšen delež njihovih otrok kljub svojemu težavnemu vedenju že v vrtcu pred oddajo v vzgojni zavod desetletje plul okoli psihologov, socialnih delavcev, pedagogov … »Z dokazano škodljivo in pretirano permisivno, preveč zaščitniško naravnanostjo, ki je vsekakor prisotna tudi na nekaterih naših fakultetah, na koncu ti 'podivjani' in nasilni mladi, ki so produkt neustreznih in povsem neučinkovitih predhodnih 'obravnav', pristanejo v vzgojnem zavodu in predstavljajo stvarno nevarnost tako za osebje kot za druge otroke,« je pogovor strnila Leonida Zalokar.
