''Tako pomemben zakon, ki naj bi po dvajsetih letih na sodoben način uredil slovensko medijsko krajino, predvsem pa rešil ali vsaj poskusil rešiti pred propadanjem za družbo eno od najpomembnejših gospodarskih panog, je bil sprejet, če gre verjeti informacijam s parlamentarnih hodnikov, brez dokončne koalicijske uskladitve, tako da celo koalicijski partnerji niso bili povsem prepričani, katero različico zakona je vlada sploh sprejela.
Že tak odnos do tako pomembnega zakona priča o manirah vladajočih do medijev, ki jih ne jemljejo kot odgovorne in avtonomne partnerje v družbenih procesih, temveč kot neko potencialno nevarnost, ki jo je treba z neštetimi zapovedmi in prepovedmi uskladiti z vladnimi namerami in njihovimi predvolilnimi ambicijami.
V celoti se strinjam s pomisleki, ki jih zadnje dni o novem medijskem zakonu podajajo priznani medijski strokovnjaki in ustvarjalci, kot so dr. Marko Milosavljević, dr. Dejan Verčič in Miran Lesjak.
Sama sem zaradi ambiciozno zastavljenih ciljev in obljub z začetka mandata Golobove vlade glede urejanja področja medijev, zlasti o pomoči tradicionalnim medijem, ki imajo zelo resne eksistenčne težave zaradi pojava in poplave novih oblik komuniciranja in lastniškega lomastenja, pričakovala mnogo več.
Ob prebiranju predloga pa se ne morem znebiti vtisa, da nas vrača v osemdeseta prejšnjega stoletja, v čase, ko je politika nadzirala vse v povezavi z mediji, ko je lahko tožilec po ukazu partije sredi tiska zaustavil izdajo Mladine. Še bolj zaskrbljujoče je, da predlog še najbolj spominja na medijsko regulacijo, kot jo pozna Vučićeva Srbija.
Da je ta predlog zakona povsem zastarel, saj ne odraža sodobnih praks medijskega komuniciranja, ki danes primarno poteka na spletu, pri čemer prednjačijo socialna omrežja, dokazuje že to, da se teh sodobnih medijskih praks zakon v bistvu sploh ne dotika, razen v členu, v katerem opredeljuje definicijo vplivneža – pa še ta je že postala vroča tema razprav zlasti raznoraznih vplivnic iz vrst katere od političnih strank. Strokovnjakom pa se vzdigujejo obrvi.
Moj drugi pomislek se tiče reguliranja t. i. medijske koncentracije. Ali bo ta zakon na primer preprečil znani primer slovenske medijske koncentracije, v katero bi že zdavnaj in po že zdaj veljavni zakonodaji moral poseči vsak resen regulator? Seveda ne. Ker zakoni, razen v izjemnih primerih, ne veljajo retroaktivno. In ker ta primer medijske hobotnice, znane pod imenom Odlazkovi mediji, zvesto služi potrebam vladajočih, tudi tako, da se tam koga od njih po potrebi zaposli. Tako bo ta »medijski imperij« še naprej ostal nedotaknjen, čeprav bi morala biti takšna medijska koncentracija že po veljavnih pravilih prepovedana.
Določitev, da bo poslej o medijskem lastništvu v celoti odločal AKOS, predlagatelj pojasnjuje s tem, da skušajo slediti smernicam EU in aktu o svobodi medijev o tem, da morajo države presojo medijske pluralnosti prepustiti od vlade neodvisnim agencijam. Toda dejansko se tem smernicam ne sledi. Namreč, ali je AKOS res od vladajoče politike neodvisen in avtonomen organ? Kdo pa je tisti, ki imenuje svet in direktorja AKOS, če ne vsakokratna vlada. Mar ne bi predlagatelji, če bi res sledili smernicam EU, spremenili tudi sestavo sveta AKOS tako, da bi bilo imenovanje slednjega od vlade neodvisno?
Z dr. Milosavljevićem se strinjam pri pomisleku glede predlaganega sistema državnih shem za financiranje medijev, ki v ostajajo na ravni vsakoletnih razpisov. Prepričana sem, da bi moralo financiranje države zajemati večletno obdobje, financirati tudi večletne medijske projekte. S tem namreč medij ne bi bil več odvisen od vsakokratne vlade in zato v skušnjavi, da svoje poročanje in komentiranje prilagaja trenutni oblasti ali pa se ji zaradi golega preživetja celo v celoti podredi.
Najbolj neprijetno pa me je presenetila predlagana ureditev oziroma kaznovanje t. i. sovražnega govora v medijih.
Sama iz osebnih izkušenj zelo dobro vem, kaj pomeni biti deležen žaljenja, zmerjanja, groženj in sovražnega govora. Tudi zaradi svoje dolgoletne sodne izkušnje – primer »odsluženih prostitutk« se je na sodišču vlekel kar šest let in preko vseh sodnih inštanc do končnega epiloga, kar je pač cena pravne države – se zavzemam za resen pregon sovražnega govora. Toda ta je že opredeljen v kazenskem zakoniku kot kaznivo dejanje z do dveh let zapora.
V predlaganem zakonu je sovražni govor nenadoma postal »težji prekršek« (niti ne »najtežji«!) v pristojnosti medijskega inšpektorja. Ta bo kot nekakšen cenzor, kot nek redar kar sam ugotavljal, kaj je sovražni govor, in potem spornim medijem izrekal globe do 20 tisoč evrov.
Kaj konkretno to pomeni? Najbrž tudi to, da bo medijski inšpektor zdaj »lovil« novinarje in urednike iz medijev nasprotnega političnega tabora, ki bodo sovražno pisali na primer o gejih, migrantih, nevladnikih, pa tudi o politiki trenutne vlade. Ko pa se bodo na oblasti politične opcije morda zamenjale, pa bo nek drug medijski inšpektor v skladu z duhom zakona, se pravi »leges artis« preganjal novinarje in urednike Mladine, Dnevnika, Večera, morda celo »Marcela«, ker bo v njihovih člankih in izjavah prepoznal sovražni govor do političnih nasprotnikov, recimo do »janšistov« in »domoljubov«…
Ali se zavedamo, kako zlahka bi se lahko določbe o nadzoru in pregonu sovražnega govora zlorabilo tudi za morebitne »politične čistke« neprimernih novinarjev, urednikov, medijev, nekaj podobnega torej, čemur smo bili priča v Janševih vladah?
Zanimivo je, da ministrica za kulturo ni znala odgovoriti na provokativno vprašanje poslanca SDS, ali je parola »smrt janšizmu« sovražni govor ali ne. Nek nov medijski inšpektor pod morebitno novo Janševo vlado bo gotovo imel na to vprašanje zelo jasen odgovor.''
