Praznični čas, ki ga preživljamo v teh dneh, je v marsičem drugačen, kot je bil nekoč. Včasih se mu je namenjalo še več pozornosti, predvsem pa je bil to čas, ki so ga ljudje načrtovano in v celoti posvetili prijateljem, družini ali naključnim znancem. Žal na to prepogosto pozabljamo in v naglici decembrskih opravkov nam preprosto zmanjka časa za pripravo prazničnega vzdušja.
Ljudje so se nekoč na praznike skrbno pripravljali in pričakovanje ves čas stopnjevali. Tudi danes se številne družine še vedno zberejo okoli božiča, še večji pomen kot skupni večerji pa pripisujejo obdarovanju, ki ga nekoč ni bilo, vsaj ne v tolikšni meri kot danes.
»Če upoštevamo, od kod izvira beseda praznik in kaj pomeni, lahko hitro ugotovimo, da se je njen pomen v marsičem spremenil. Praznik pomeni 'biti prazen', torej ne delati! Seveda spremembe niso značilne le za sodobnost, saj se je način praznovanja skozi zgodovino vedno spreminjal. Res pa je, da so bile spremembe veliko počasnejše, dlje ko gremo v preteklost. Vzrokov za te spremembe je bilo več, od političnih, verskih do vnašanja inovacij, prevzemanj drugih vsebin. Pa tudi prepovedi praznikov ali le njihovih posameznih vsebin,« strne pogled v praznično preteklost priznani slovenski etnolog, prof. dr. Janez Bogataj.
Zmaga dobrega nad zlom
Božič je bil vedno čas, ko se je zbrala vsa družina. Že sama simbolika Jezusovega rojstva in družine nakazuje, da naj bi bil to čas za najbližje.
Poleg velike noči je božič eden največjih in tudi najstarejših krščanskih praznikov. Njegove korenine segajo daleč v predkrščansko dobo, ko so ljudje praznovali zimski sončni obrat, torej ponovno daljšanje dneva, kar je omogočilo vsako leto na novo rojeno sonce. To mlado sonce, pri Praslovanih ga je predstavljalo božanstvo Svarožič, je pomenilo zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlom. Zato imajo tudi vsebine in oblike božičnih praznovanj izredno stare izvire oziroma pomene, povezane z začetkom novega leta.
»Rimljani so, denimo, v drugem stoletju pred našim štetjem začetek leta praznovali 1. januarja. Rojstni dan boga Dioniza, zavetnika rodovitnosti in vina, so praznovali 6. januarja. Krščanstvo je uvedlo najprej 6. januar kot začetek leta, zato je bil kar 300 let osrednji praznik božičnega časa epifanija ali praznik treh kraljev oziroma praznik razglasitve Kristusovega rojstva. Šele v 4. stoletju je Cerkev ločila praznik Kristusovega rojstva od njegovega krsta in postavila 25. december kot dan rojstva in hkrati tudi začetek leta. Tem spremembam je naredil konec šele papež Inocenc XII. in leta 1691 (dve leti po izidu Valvazorjeve Slave vojvodine Kranjske) določil 1. januar za začetek leta, božič pa je ostal kot dan Kristusovega rojstva 25. decembra.
Starejša praznovanja božiča, za katera sicer nimamo na voljo dovolj oprijemljivih virov, so bila povezana z motivom ognja, torej luči, in zimzelenim rastlinjem. Obredno dogajanje so zaznamovali tudi darovi, ki jih je ustvarila narava s pomočjo človekovega gospodarskega prizadevanja,« o začetkih praznovanja božiča in novega leta pripoveduje Janez Bogataj.
Praznovali na skrivaj
Najtemačnejši časi za praznovanje božiča pri nas so bili po drugi svetovni vojni, ko ni bilo družbeno zaželeno, da bi ljudje ta dan proslavljali, poleg tega so se bali, da bi jih označili za »cerkvene«.
Tako se še danes malo starejši spominjajo, da so božič praznovali na skrivaj. Bali so se, da bi jih kdo videl pri polnočnici, na skrivaj so nosili božična drevesca in ponekod celo spuščali zavese, da se ne bi videlo, da praznujejo.
»To so bile pogosto krute zgodbe, v katerih je takratna ideologija poskušala ukiniti stoletno dediščino tega osebnega in predvsem družinskega praznika. Tradicija miklavževanja in božičnega obdarovanja v Sloveniji je bila zelo razširjena, zato si je povojna oblast na različne načine prizadevala, da novoletna jelka ne bi bila le prireditev z obdarovanjem, ampak so iskali tudi primeren mitski lik, ki bi siceršnji pestrosti vsebin na novoletni jelki dodal še določeno obrednost. V želji po splošnem sprejetju praznika novoletne jelke in postopnem opuščanju miklavževanja kot javne prireditve so poskušali novoletno jelko prikazovati tudi kot družinsko praznovanje,« pravi Bogataj.
Zadnjič je bil božič dela prost dan, torej javni praznik, leta 1952. Nove spremembe so nastopile z letom 1986, ko sta politik Jože Smole ter ljubljanski metropolit in nadškof Alojzij Šuštar vsem prebivalcem Slovenije voščila za božič na televiziji. Božič je bil ponovno uveden kot javni oziroma državni praznik leta 1989.
Kljub vsem naporom oblasti praznovanje novoletne jelke ni preglasilo oziroma ukinilo ne miklavževanja ne božiča. Oba praznika z vso kostumografijo in vsebinami sta se praznovala v intimah družinskih okoljih. Torej je prepoved obeh v javnosti pravzaprav pospešila njuno ohranjanje in razvoj v družinskih okoljih, novoletna jelka (z dedkom Mrazom) pa se je močno utrdila v javnosti in v okoljih, kjer so bili ljudje zaposleni.
Vzpon dedka Mraza
Tako smo pri nas dobili tri dobre može: Miklavža, Božička in dedka Mraza. Posebno zanimiva je zgodovina slednjega, saj je iskanje obrednosti ob novem letu, povezane z ustvarjanjem osrednjega mitskega lika, privedlo do postopnega oblikovanja podobe dedka Mraza. »Šele leta 1952 so začeli organizirati obsežne povorke (po vzoru vojaških parad) v Ljubljani, nekoliko skromnejše tudi v nekaterih drugih slovenskih krajih. Vrhunec vseh teh povork je predstavljal prihod dedka Mraza. Ime za ta lik se sicer pojavi že leta 1950 v kratki časopisni zgodbi o nezakonskem otroku in pastirju iz okolice Tomaža pri Ormožu, vizualno javno podobo pa je dobil šele čez dve leti.
Lik dedka Mraza (enkrat pisano dedek z malo, drugič spet z veliko začetnico, podobno kot je bilo to pri uvajanju praznika novoletne jelke) so uvajali postopoma. Dokončna podoba dedka Mraza je prišla v javnost šele leta 1952. Pred tem je bil deležen samo značilne simbolike v opisih, kasnejši upodobitev in pojavnost pa sta močno odstopali od prvih opisov. V tem letu je nastala njegova podoba in začeli so se bolj ali manj razkošni sprevodi oziroma parade.
Slikar Maksim Gaspari je izdelal tri upodobitve dedka Mraza. Na eni je njegov portret z gorjuško pipo v ustih, na drugi je celopostavna upodobitev s hrbtne strani in na tretji jemlje darila iz koša,« opisuje Bogataj.
Vendar je blišč velikih sprevodov dedka Mraza postopoma začel usihati, predvsem zaradi gospodarske krize. Sprevodi so tako postajali vse skromnejši, kar je bilo značilno za pozna sedemdeseta in osemdeseta leta 20. stoletja. »Očitno so tudi v društvu prijateljev mladine opazili vse svobodnejše preoblačenje dedka Mraza, zato so še pet let pred osamosvojitvijo Slovenije v svojem glasilu ponatisnili navodilo, kakšen je pravi kostum dedka Mraza, a pri tem kljub vsemu dopuščali tudi svobodne interpretacije.«
Iskanje lokalnih posebnosti
Kakor koli že, december je kmalu postal čas obdarovanj, trije dobri možje so povod za to, da se praznični dnevi spreminjajo v potrošniške. Kot pravi Bogataj, sodobnega potrošništva in drugih globalnih neumnosti v zvezi s prazniki ne moremo ustaviti. »Seveda pa se ob tem lahko vprašamo, ali kaj naredimo za to, da bi sodobnim potrošniškim vsebinam postopoma začeli dodajati tudi nekatere žlahtnejše, drugačne vsebine. Pri tem seveda ne gre za ponavljanje zgodovinskega spomina ali celo izvajanje nekakšnega 'živega muzeja, gledališča zgodovine', ampak za iskanje ter odkrivanje lokalnih in regionalnih posebnosti, ki so lahko dobro izhodišče za sodobne ustvarjalne, inovativne oblike.
Globalizem tudi praznike nabija na kopito! Naše težnje pa bi morale biti usmerjene k pestri paleti ustvarjalne različnosti,« še meni sogovornik. Dodaja, da bo sam božične praznike preživel mirno in veselo, predvsem pa v družinskem krogu.
