Tako imenovana »fast track« sojenja, v katerih lahko od aretacije osumljenca do pravnomočne sodbe mine zgolj nekaj dni, so pred leti počasi zaživela v praksi, toda v zadnjem času so praktično obstala.
Projekt pospešenih sojenj so začeli na ljubljanskem okrožnem sodišču, kjer je vodstvo sodišča ocenilo, da lahko že na podlagi aktualne zakonodaje pospešeno obravnavajo nekatere lažje oblike kaznivih dejanj, kadar osumljenci že na začetku predkazenskega postopka izrazijo namen priznanja krivde. Tako je denimo 18. marca 2016 ropar v Grosupljem občanki ukradel 700 evrov vreden mobilni telefon, policija ga je kmalu izsledila, 22. marca pa ga je preiskovalni sodnik ljubljanskega sodišča poslal v pripor. Ker je napovedal priznanje krivde, sta mu tožilstvo in sodišče prišla naproti. Tožilstvo je že naslednji dan spisalo obtožnico, istega dne popoldne pa je ljubljanski sodnik razpisal predobravnavni narok in narok za izrek kazenske sankcije. Obtoženi je bil obsojen na pogojno kazen, vsi vpleteni pa so se odpovedali pravici do pritožbe, tako da je sodba postala pravnomočna. Odvetnik ekspresno obtoženega in obsojenega nam je tedaj pojasnil, da je bila obtoženčeva krivda povsem jasna in postopek ni bil sporen, čeprav je v isti sapi dodal, da se načeloma strinja z odvetniško zbornico, ki je projektu pospešenih sojenj nasprotovala. V zbornici so namreč opozorili, da je funkcija zagovornika v pospešenih sojenjih skrčena le na izpolnitev formalne zahteve po obvezni obrambi in da je odvetnik bolj kot ne le opazovalec.
Potencial na sodiščih ob meji
Na vrhovnem sodišču so po drugi strani videli potencial predvsem na sodiščih blizu državne meje, ki obravnavajo večje število tujih obtožencev. V praksi so ljubljanski projekt nato posvojili predvsem na sodiščih v Murski Soboti in Kopru. Na Obali še posebej, saj je interes pokazalo tudi koprsko tožilstvo, prav po zaslugi pospešenih sojenj pa so lažje obvladovali večje število tujcev med obtoženci, ki morajo po aretaciji pogosto v pripor. Kazniva dejanja so bila predvsem povezana z ilegalnimi prehodi meje, denimo s tihotapljenjem ljudi in ponarejanjem listin.
Pospešenih sojenj niso nikjer izvajali množično, so pa pripomogla k hitrejši obravnavi tistih, ki so želeli krivdo čim prej priznati in zaključiti kazenski postopek. Vendar so nazadnje pospešena sojenja obstala, saj je interes med tožilci upadel. Na vrhovnem tožilstvu so v dopisu vrhovnemu sodišču konec leta 2020 sicer pritrdili, da »fast track« postopki prinašajo hitrejši in bolj ekonomičen kazenski postopek, vendar pa so hkrati dodali, da to velja predvsem za sodišča. »Za stranke, predvsem državnega tožilca, predstavlja izvedba tega postopka večji časovni vložek,« je vrhovnemu sodišču pisal generalni državni tožilec Drago Šketa, ki je po posvetu z vodji državnih tožilstev ocenil, da je že leta 2020 prišlo do zmanjšanja števila pospešenih postopkov in da projekt v praksi ni zaživel.
Tožilce zmotile nižje kazni
Šketa je med drugim izpostavil še, da so pospešena sojenja primerna zgolj za omejen obseg kazenskih zadev, predvsem tistih, ko policija osumljenca aretira že na kraju, kadar gre za tujce ali kadar je zelo visoka verjetnost obsodbe. Zato je vrh tožilstva ocenil, da bi pospešeni postopki težko zaživeli »v za delovanje kazenskega pravosodja pomembnem obsegu«. Pomemben razlog, da je interes za sodelovanje v pospešenih sojenjih med tožilci upadel, po mnenju vrhovnega tožilstva tiči tudi v tem, da so sodniki v več primerih izrekli nižjo kazen, kot jo je po priznanju obtoženca predlagalo tožilstvo. »Če kljub prizadevanjem v pospešenem postopku državni tožilec ni uspešen, tudi ni pričakovati, da bo zanj zainteresiran,« je opozoril Šketa.
Da gre pri pospešenih sojenjih za rešitev, ki ji je vredno nameniti pozornost, je sicer že ob svoji predstavitvi v državnem zboru omenila aktualna pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. »Menim, da bi bilo koristno in potrebno proučiti tudi rešitve, ki so se oblikovale v praksi in ki služijo hitri sklenitvi postopka. Gre torej za v praksi razvit institut, ki bi mu po mojem mnenju veljalo dati ustrezno normativno podlago, seveda ob tehtnem premisleku o plusih in minusih in pokritju pomislekov glede slabosti, ki bi jih lahko uporaba takega instituta prinesla v praksi, kot je predvsem vprašanje, ali so v takem postopku zagotovljene vse varovalke za pošteno sojenje,« je v državnem zboru povedala pravosodna ministrica.
V teh dneh so nam na pravosodnem ministrstvu pojasnili, da noveliranje zakona o kazenskem postopku letos ni predvideno. »V okviru priprave naslednje novele pa bo priložnost tudi za preučitev pospešenih postopkov. Glede na to, da so v okviru kazenskega postopka predvideni najbolj invazivni ukrepi v posameznikovo sfero, morajo biti tudi pravila, ki ta postopek urejajo, kar se da jasna in določna,« pravijo na ministrstvu, kjer poudarjajo predvsem dosledno upoštevanje ustavnih standardov spoštovanja pravic obrambe in domneve nedolžnosti.
