Grafično oblikovanje je obrt, v prvi vrsti je funkcionalni pristop z dodatkom poetike. »Če nekdo dela propelerje, moraš to ponazoriti, pa naj bo z vrtenjem zraka ali navadnim propelerjem, ne pa v to vplesti podobe ptice. Pokazati moraš bistvo, a ne na prvo žogo,« poudarja Ranko Novak, ki v polju grafičnega oblikovanja vidno ustvarja že od sredine 70. let. Vse od takrat, ko je pri Edvardu Ravnikarju diplomiral iz vizualnih komunikacij, pri čemer se je z grafičnim oblikovanjem spoznaval že kot študent arhitekture na ljubljanski fakulteti, kamor je prišel po prvem letniku študija arhitekture v rodnem Zagrebu. Oblikovanje tedaj še ni bilo samostojna študijska smer, zato je na arhitekturi obiskoval tečaje s tega področja. V svet tipografije kot ključnega elementa grafičnega oblikovanja ga je vpeljal Janez Suhadolc, spoštovanja in uporabe ilustracije pa ga je naučil nedavno preminuli slikar in ilustrator Tomaž Kržišnik.
K afirmaciji grafičnega oblikovanja pri nas je Novak prispeval že takoj po diplomi, ko je izgubljeni čas v vojski presegal s prevajanjem temeljne oblikovalske knjige švicarskega tipografa in oblikovalca Emila Ruderja z naslovom Tipografija. Novak jo je prevajal v hrvaščino, Suhadolc v slovenščino, z besedilom še v nemščini pa je izšla trijezično. »Slišim, da se ta knjiga zdaj po antikvariatih prodaja za 80 evrov,« o bazičnem delu njegove generacije, ki je še vedno aktualno, pove Novak.
Pomembna postaja v njegovem profesionalnem življenju je bil oblikovalski studio Znak, ki ga je šest ustvarjalcev ustanovilo leta 1980, kmalu po tistem, ko je Novak zapustil oblikovalski oddelek v Iskri. V vili na Veselovi so v Znaku do konca ostali trije, poleg Novaka še oblikovalec Miljenko Licul in fotograf Milan Pajk. To so bila leta plodnega sodelovanja. »V skupini je bilo veliko lažje delati. Vsak je imel svoje projekte, za večje smo združili moči. V trenutkih dvomov, ki so del procesa, si imel ob sebi ljudi, ki si jim zaupal, da ti bodo podali relevantno mnenje. Strokovna analiza in konstruktivna kritika, ki ni kritizerstvo, je dobra podlaga za projekt,« je jasen Novak. Pomen sodelovanja je poleg širokega znanja in izkušenj s področja grafičnega oblikovanja predajal tudi generacijam študentov oddelka za vizualne komunikacije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je predaval od leta 1987 pa vse do upokojitve. Med njegovimi študenti, kot sam pravi, jih je »plejada postala dobrih oblikovalcev«.
Prestop na samostojno pot
V studiu Znak, ki je deloval do sredine 90. let – z Liculom sta leta 1985 za svoje delo prejela tudi nagrado Prešernovega sklada – so oblikovali za partijske, mladinske in sindikalne kongrese ter snovali celostne podobe za podjetja, ki jih že dolgo ni več. Poleg strokovne refleksije in kolegialnosti je delo na Veselovi zaznamovala tudi visoka stopnja profesionalnosti. »Na natečajih, na katerih sva samostojno sodelovala oba z Liculom, sva se držala dogovora, da nič o tem delu ne gre iz najinih sob in se o tem ne pogovarjava.« Obdobje Znaka se je po 14 letih končalo, ker sta Pajk in Licul želela ustanoviti agencijo, Novaka pa sklenjenost z naročniki ni zanimala. Želel si je ohraniti oblikovalsko avtonomijo, zato je začel samostojno delovati kot DesigNovak. Za kratek čas je vmes šel za direktorja oblikovalskega centra v agenciji Studio Marketing, a ko je videl, da so želeli le njegovo ime, ne pa izboljšati ravni oblikovanja, se je vrnil na samostojno pot.
Novakovo delo odlikujejo obvladovanje tipografij, fotografije, kompozicije, likovnih rešitev, izjemen občutek za barve in oblikovalska iskrivost. Znanje iz arhitekture, razumevanje zakonitosti prostora, pa ga vodi pri postavljanju razstav. V Moderni in Mestni galeriji, Cankarjevem domu ter v galerijah drugod po Sloveniji in v tujini je zasnoval številne postavitve. Že dolgo sodeluje z Narodno galerijo, kjer je postavil tudi aktualno razstavo Rembrandtovih grafik. »Pri razstavah je moj pristop celosten, ker poleg postavitve oblikujem tudi katalog, plakat in vse druge spremljajoče tiskovine in elemente grafičnega oblikovanja,« pojasnjuje oblikovalec. V tem kontekstu se spomni na razstavo o Balkanu v Narodnem muzeju izpred desetletij. Ker je bila potujoča, je moral zanjo sprojektirati tudi zabojnike in zaščito za eksponate.
Od knjig, časopisov do vinskih etiket
Eden vodilnih grafičnih oblikovalcev pri nas je v desetletjih svojega delovanja ustvaril mnoge prepričljive podobe knjig, revij, plakatov in časopisov. Skrbel je za podobo štirinajstdnevnika Razgledi, ki že dolgo ne izhaja več, pred leti pa je oblikoval tudi časopisa Delo in Dnevnik. Zasnoval je znake in celostne podobe številnih podjetij, institucij in kulturnih ustanov, denimo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Abanke (skupaj z Nenadom Doganom), Mednarodnega grafičnega likovnega centra in mnoge druge. Med njimi tudi Mestne galerije, za katero je med drugim naredil nepozaben znak, v katerem je združil vsa področja njihovega delovanja: grafiko, skulpturo in slikarstvo. Tega znaka od združitve mestnih galerij in muzeja v obtoku ni več, fizični znak, ki je nekoč visel na fasadi galerije, pa je oblikovalec pred leti kupil na dražbi galerijskega fundusa in ga hrani doma.
Medtem ko nekaterih Novakovih del zaradi družbenih sprememb ni več, za marsikatero njegovo delo, ki smo ga že povsem posvojili, niti ne vemo, da je njegova zasnova. Kot denimo mestna kartica urbana, za katero si je poleg podobe izmislil tudi ime. A tako je tudi prav, poudarja sam. »Oblikovalec nima stila, grafično oblikovanje je komunikacijsko sredstvo, s katerim predstavljaš knjigo, naročnika, gledališko predstavo, razstavo in ne sebe kot avtorja.« Vsaka izbira, od tipografije do barv in podobe, pa mora imeti v oblikovanju vizualne komunikacije svojo funkcijo. Pred leti so ga označili tudi za tipotekta – arhitekturnega tipografa. »Sam nisem nikoli konstruiral črke, to je znanost zase, ampak obvladam uporabo črk.« Bralec se ne sprašuje, ali so neke črke lepe ali ne, temveč morajo biti te udobne za njegovo oko, za kar mora poskrbeti oblikovalec, poudarja Novak. Prav tako mora grafično oblikovanje prinašati tudi pravo informacijo o vsebini, pa naj gre za knjigo, razstavo ali vinsko etiketo.
