Varuh človekovih pravic je problematiko razpolaganja porodnic s placento vzel pod drobnogled lani, ko je ena od porodnic želela domov odnesti posteljico (placento), vendar ji zdravstveni zavod, kjer je rodila, tega ni omogočil. Pobudnica je zato varuha seznanila, da naj bi slovenske porodnišnice v zvezi z možnostjo razpolaganja s placento uporabljale različne prakse, konkretno naj bi porodnicam nekatere omogočale, da placento po porodu lahko prevzamejo, pri čemer naj za to ne bi bil potreben (formalni) postopek, temveč le zahteva porodnice. Pobudnica, ki se je obrnila na varuha, zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogla roditi v porodnišnici, ki naj bi ji omogočila razpolaganje s placento, zato je menila, da je bilo poseženo v njene pravice.
Neenaka praksa porodnišnic
Varuh se je po prejemu te pobude seznanil še z enim vsebinsko enakim primerom druge pobudnice, poleg tega pa prejel več pobud, da je porodnicam treba omogočiti razpolaganje s posteljico. Ob upoštevanju navedb pobudnic, ki so s svojimi pobudami odprle širše vprašanje enake obravnave porodnic, je varuh za pojasnila o opisani problematiki zaprosil vseh 14 slovenskih porodnišnic ter Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Iz odgovorov 13 porodnišnic, kolikor jih je varuh prejel, je izhajalo, da so razpolaganje s placento omogočale štiri porodnišnice, devet pa ne. Pri varuhu pravijo, da situacija kaže na neenako prakso, pri tem pa se odpira vrsta dejanskih in pravnih vprašanj, med drugim vprašanje pravne podlage. »Iz odgovorov porodnišnic je bilo namreč mogoče razbrati, da njihovo ukrepanje temelji na različnih pravnih aktih, ki jih tudi različno interpretirajo. Predvsem s področja okoljskega prava. Nekatere porodnišnice vidijo placento izključno kot infektivni odpadek, ki ga je treba odstraniti s sežigom, da bi preprečili morebitno škodo za zdravje ljudi in okolje, medtem ko druge porodnišnice menijo, da je treba morebitno infektivnost presojati od primera do primera, čemur sledi tudi nekaj ureditev v tujini,« pravijo v uradu varuha.
Zato je varuh o tem seznanil ministrstvo za zdravje, zdravstveni inšpektorat, ministrstvo za okolje, prostor in energijo ter inšpektorat za naravne vire in prostor. V odgovoru varuhu, pod katerega je podpisana ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, ministrstvo med drugim navaja, da za placento veljajo pravila ravnanja z odpadki, kot jih določa uredba o odpadkih. »Vsakršna druga razlaga oziroma ravnanje je v nasprotju z uredbo, zato se vsa tovrstna ravnanja obravnavajo kot težji prekrški,« so zapisali. Za te prekrške so določene globe v znesku od 10.000 do 30. 000 evrov. Na osnovi vseh pridobljenih informacij je ministrstvo sprejelo stališče, da se zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti porodnic in otrok placente ne izroča. S stališčem naj bi že seznanili porodnišnice.
Pravica do posteljice
»Pravica do posteljice je v razvitem svetu nekaj, o čemer se ne sprašuje,« meni samostojna babica Nina Radin, ki problematizira tudi nekaj navedb iz dopisa ministrstva. Med drugim del, ki navaja: »Placenta torej 'obstaja', 'funkcionira' le v času nosečnosti in le v tej začasni dobi to snov imenujemo placenta, saj služi izmenjavi hranil med materjo in plodom. Ko se otrok rodi, placente ne potrebuje več, nosečnica mora vso snov s plodom zavreči iz svojega telesa zato, da rodi otroka. V tistem trenutku to odmrlo tkivo (snov, zavržena s strani matere in plodu) postane odpadek, za katerega stopijo v veljavo pravila o ravnanju z odpadki, kot jih določa uredba.« Med drugim Nardinova pojasnjuje, da placenta ne služi le izmenjavi hranil med materjo in plodom, temveč tudi izmenjavi kisika in presnovnih produktov, »in prav ta funkcija ne preneha z rojstvom, ampak pozneje, prav tako s prekinitvijo popkovnice počakamo, da preneha utripati ali da se celo najprej rodi posteljica«.
»Zato, da rodi otroka, ji ni treba zavreči 'vse snovi s plodom'. Če bi to držalo, bi se otrok rodil šele, ko bi 'zavrgla placento', ali samo v primeru, da 'zavrže placento', vendar pa se otrok lahko rodi tudi v primerih, ko imajo na primer porodnice priraščene placente, ki jih je treba odstraniti operativno,« nadalje razlaga babica, ki se ne strinja, da je placenta »snov, zavržena s strani matere in plodu«, saj »izločena iz telesa ne pomeni nujno zavržena; glede na to, da se posteljico od otroka loči s prerezom popkovnice, pa nikakor ne drži trditev, da jo zavrže plod, prav tako je ne zavrže tista mati oziroma tista starša, ki želita placento obdržati«.
Kam gredo placente
O ravnanju s placentami smo povprašali štiri porodnišnice v Sloveniji. Medtem ko nam iz Postojne na naša vprašanja niso odgovorili, so nam v ljubljanski in izolski porodnišnici povedali, da placent ne izročajo, prav tako ne na Jesenicah, kjer pravijo, da o tem ženske seznanijo že na uvodnem razgovoru. Na naše vprašanje, kako placente hranijo in kaj se z njimi zgodi po porodu, pa so odgovorili, da posteljice hranijo v zamrzovalni skrinji, označene s podatki pacientke. »Hranijo se v ločenem zabojniku. Ko je ta poln, zabojnik odpelje za to pooblaščeno podjetje,« so navedli na Jesenicah.
Kot smo izvedeli, gre za podjetje Biotera, ki je del širše skupine Veolia. Na naša vprašanja o tem, kako poteka prevzem placent v porodnišnicah in kam jih odvažajo, niso odgovorili. Po naših neuradnih informacijah se zdaj placente slovenskih porodnic odvaža v Italijo.
Pred leti so placente sežigali na ljubljanskih Žalah. »V naši upepeljevalnici lahko upepeljujemo pokojnike in ves biološki material človeškega izvora. Amputirane ude in placente smo prenehali upepeljevati v začetku leta 2016, po spremembi zakonodaje pa jih lahko ponovno upepeljujemo od junija 2022,« nam je pojasnil Robert Martinčič, direktor JP Žale. Na naše vprašanje, ali torej spet upepeljujejo placente, je direktor odgovoril, da v njihovi upepeljevalnici upepeljujejo pokojnike in krste s plodovi, biološki material človeškega izvora pa so nazadnje upepelili leta 2016.
