Ko smo ga uspeli dobiti na telefon, se je ravno vračal od zdravnika s svežimi informacijami glede okrevanja. "Imam pet zlomljenih reber, počeno prsnico in nekaj ozeblin na prstih. Ampak to so bojne rane, za katere vem, zakaj so nastale," nam je povedal Patrik. Iz norveške bolnišnice so ga sicer izpustili že v četrtek zvečer, v Slovenijo pa so se vrnili v soboto. Okrevanje zdaj poteka doma. Po eni strani je vesel, da je z domačimi, po drugi strani pa žalosten, da se niso vrnili v polni sestavi. Eno članico namreč še vedno iščejo.

Patrik Jagunić

Patrik Jagunić si želi, da bi njegova zgodba navdihnila posameznike. Foto: osebni arhiv

Kot nam je povedal, je celotna odprava štela sedem ljudi, trije so se tisti dan odločili, da gredo plezat na ledeni slap ob morju. Sprva so sicer nameravali na turno smučanje, a so glede na informacije o plazovih načrt spremenili in se raje odpravili na območje, kjer plazov naj ne bi bilo. A sledilo je presenečenje. "Ko sem zaslišal bobnenje z leve strani, sem posumil, da prihaja plaz, zato sem zavpil ostalima dvema: 'Plaz, pazita, pomagajta!' Nato sem se obrnil proti plazu, se čim bolj približal snežni podlagi in dvignil palice, če bi me slučajno zasulo, da bi videli, kje sem. Prvega dela plazu sem se ubranil, ker je bil lažji, nato pa je prišel težji sneg, ki me je potegnil v notranjost plazu, približno pet metrov globoko," je začetek najdaljših ur v življenju opisal Patrik.

"Potem se je začel boj. Iskal sem prostor za dihanje. Najprej sem se poskušal izkopati, a ni šlo, nato sem želel odmakniti sneg. Po treh urah sem ugotovil, da ne bo šlo, zato sem poskušal poklicati kolege prek radijske postaje, a tudi to ni delovalo."

Vedel je, da je rešitev njegov mobilni telefon, a ga zakopan pod dvema metroma nikakor ni mogel doseči. Telefon je imel v prsnem žepu, drugo roko pa je težko premikal. A mu je, po njegovi oceni, po več kot dveh urah z rokami vendarle uspelo ustvariti dovolj prostora, da je lahko dosegel telefon, da bi poklical kolege.

Kot je povedal, so reševalci potrebovali dve uri samo za načrtovanje, kako bodo prišli do njega. Možnosti je bilo več, a so morali glede na situacijo in vremenske razmere dobro razmisliti. "Na koncu so se odločili, da pridejo s čolni. Po dveh urah so prišli dva reševalca, psiček Whisky in še dva bolničarja. Po informacijah, ki jih imam, je na srečo veter zapihal ravno v pravo smer, da me je kuža lahko zavohal in so me tako našli ter rešili."

Velik optimist

Ko je bil zakopan, so mu po glavi švigale različne misli, od upanja na pozitiven razplet do negativnih scenarijev. "Takoj po plazu se mi je zazdelo, da slišim korake, in upal sem, da so reševalci že tukaj, a je šlo le za prazno upanje. Nato sem čez približno pol ure nad seboj zaslišal helikopter in mislil, da me bodo končno rešili, a tudi tokrat ni bilo tako. Velikokrat sem mislil, da me bodo rešili, a vseskozi je šlo le za lažno upanje,” je opisal bitko s samim sabo. Ko pa je dobil klic iz reševalne postaje in slišal, da se nad njim res nekaj dogaja, se mu je odvalil kamen od srca, da bo končno rešen. Dodal je, da je bil blizu skrajnih možnosti, tako psihično kot fizično. Zaveda se, da je preživel zaradi dobre fizične in psihične pripravljenosti. "Večkrat rečem, da sem optimist po poklicu," se je ob pripovedovanju svoje zgodbe o čudežnem preživetju uspel pošaliti.

Želi biti navdih

Zdaj je na vrsti okrevanje, ki bo trajalo dva do tri mesece, vsaj kar se tiče fizičnih poškodb. Druga zgodba pa je psihično okrevanje, ki bo verjetno trajalo dolgo. "Zavedam se, da bo vse skupaj še prišlo za menoj. Pričakujem še veliko mentalne borbe." Upa, da bo njegova zgodba navdihnila posameznike.

"Ne glede na to, koliko je možnosti za preživetje oziroma uspeh, ne prenehajte z borbo, ampak vztrajajte do konca."

Želi si tudi, da bi imeli večje spoštovanje do reševalnih ekip, ki gredo velikokrat preko svojih zmožnosti in tvegajo življenja, zato da se lahko marsikatera zgodba pozitivno zaključi.

Na koncu je poudaril, da so bili vsi člani odprave zelo izkušeni. "Nismo imeli vodnika, smo se pa na vse zelo dobro pripravljali in redno preverjali vremenske pogoje, tudi glede plazov. Isti plaz trikrat zapored v roku dveh ur je teoretično zelo malo verjeten," je povedal in dodal, da verjame, da je bilo vse skupaj splet nesrečnih okoliščin.

"Če bi se samo za sekundo prej zaustavili, da bi si na primer nekdo od nas slekel anorak, bi plaz videli in bi se mu lahko izognili," je verjetno samo eden izmed "kaj pa če", ki se bo Patriku še dolgo motal po glavi, ko bo podoživljal tragični dogodek na Norveškem.

Priporočamo