Večkrat sem se srečal z njim, toda prvo srečanje je bilo nekaj posebnega, kajti ko sem mu podal roko, me je potrepljal po ramenih in objel, pogledal z žarečimi očmi in prijaznim nasmehom. Tega doslej pri papežih nismo bili vajeni. Pa še nekaj je sledilo v Riu de Janeiru, kar je nakazalo njegov pontifikat: mladim je naročil »hagan lio«, kar v argentinskem slengu pomeni »zganjajte hrup«. Mlade je povabil, naj gredo ven iz župnij, med ljudi. Na svojski način je papež Frančišek ves čas delal v Cerkvi tudi sam, da bi po malem prebudil zaspano ali dremajočo Cerkev (kristjane), predvsem v zahodni družbi, pa tudi drugod po svetu. Frančišek je vedno znova presenetil in izstopal iz strogih okvirov papeškega protokola.
Na Trgu svetega Petra je zbrano množico ob izvolitvi pozdravil s preprostim »dober večer« in med svojim prvim nagovorom prosil, naj molijo zanj. Potem je takoj presenetil s tem, da se ni preselil v Apostolsko palačo, ampak si je raje za svoje bivališče izbral Dom svete Marte, da bi ostal v stiku z ljudmi. Frančišek je opustil vse, kar bi označevalo papeža kot monarha. Poleg južnoameriške sproščenosti je bil v njegovem slogu tudi močan jezuitski pečat, ki se je kazal v korakih poslušanja, posvetovanja in razločevanja pred odločitvami. Puščal je odprte vse kanale komuniciranja in je bil neverjetno dobro obveščen. Zelo je bil potrpežljiv, pustil je času, da pride do jasnosti, toda ko je v molitvi prišel do jasnosti, se je hitro odločil ‒ pogosto tako, kot ljudje niso pričakovali. Ob vsej svoji milini in globoki človečnosti je bil tudi presenetljivo odločen. Samo tako je lahko pustil močan pečat v Cerkvi in tudi širše v svetovnem dogajanju. Že leta 2013 so ga v reviji Time imenovali za osebnost leta in pri tem zapisali, da v vrhu Cerkve »ni zamenjal besed, ampak glasbo«.
