Predgrad je mirna vasica. Pravzaprav nekoč trško naselje, kjer je menda živelo tudi okrog sedemsto duš, pravi Boris Anton Weiss. Zdaj bi jih našteli komaj desetino. Večina se je iz teh romantičnih krajev nad Kolpo odselila, odšla iskat kruh in boljše življenje nekam stran. »Zdaj sem menda najstarejši v kraju. Pred časom je bila od mene starejša še ena ženska, pa se je poslovila,« pripoveduje zdaj enaindevetdesetletni Boris.
Oglasil se je na marčevski zapis kolegice Nataše Bucik Ozebek o Primorcu Marjanu Justinu Grosarju, »edinem še živečem partizanu, ki je tudi na facebooku«. »Pa ni bila kritika. Hotel sem samo povedati, da ga imam tudi jaz, a sem na njem bolj pasiven spremljevalec zgodb.« Kar je navsezadnje pri teh letih tudi razumljivo. Bolj spodbudno je dejstvo, da je Boris še vedno dejaven, da piše knjige, skrbi za majhen muzej v vasi, da je še vedno poln načrtov. »Kaj pa hočem, pri teh letih moraš nekaj dati nase, da še živiš. Hvala bogu me po vsem, kar sem doživel do zdaj, še vedno spremlja zdravje. Tega sem res vesel,« se razgovori Weiss.
Njegova zgodba je izjemno zanimiva in za mlajše rodove zagotovo tudi poučna. »Moj oče je bil Nemec, saj je njegovega očeta Auersperg poslal v te kraje za oskrbnika posesti. Obiskoval je slovensko šolo in bi lahko rekel, da je bil pred in med drugo vojno večji domoljub kot mnogi rojeni Slovenci. Ko je kraljevina posesti podržavila, je postal tukaj gozdni uradnik. Tudi sam sem se šolal v domači šoli, pred vojno sem šel na realko v Ljubljano. Tam sem bil vse do poletja leta 1942, domov pa sem se vrnil prav tistega dne, ko so Italijani odpeljali 124 ljudi iz Poljanske doline v internacijo. Med njimi je bil tudi moj oče. Že pred tem so iz Kočevja prišli tamkajšnji Nemci in so mu predlagali, da bi bil tu gaulaiter, a jih je zavrnil. To so si zapomnili in tako so ga potem Italijani po zasedbi internirali. Hecno je, da je bil verjetno edini Nemec kot zapornik v Padovi,« razlaga Boris Weiss.
Težki časi ob Kolpi
Njihovo hišo so porušili, z mamo sta se preselila k stari mami. A so tudi njiju kmalu odpeljali v zapor, najprej v Stari trg, kasneje v Kočevje in nato še v Ljubljano. »Saj ni bilo čudno. Oče je bil v taborišču v Italiji, brat je šel v partizane, za Italijane smo bili zagotovo sumljiva družina. Mamo so v Ljubljani obsodili na osem let zapora in jo poslali v Peruggio, mene so oprostili, ker sem bil mladoleten. Zanimivo je, da je bila mama v zaporu do decembra 1943, čeprav je Italija kapitulirala že septembra. Iz zapora jo je odpeljal Rdeči križ in z očetom sta se našla v Ljubljani, ko se je tudi on vrnil.«
Medvojnih zgodb, takih in drugačnih, Borisu ne zmanjka. V Predgradu je bila postojanka do kapitulacije, potem je v tistih krajih divjala nemška ofenziva, s katero so želeli uničiti osvobojeno ozemlje. V tistem času se je Boris že pridružil partizanom. »Šel sem v Kočevje, kjer sem v bataljonu na začetku oktobra, ko je v Kočevju potekalo zasedanje odposlancev slovenskega naroda, po koncu pa sem se vrnil v poveljstvo v Stari trg. Prav takrat se je začela tudi nemška ofenziva, s katero so hoteli prodreti do Kočevskega roga in tako uničiti osvobojeno ozemlje in nastajajočo slovensko državnost. V tistih dneh je bilo veliko umazanih dogodkov. Veliko sta pri tem imela na vesti tudi župnik in kaplan. Z nekaj belogardističnimi simpatizerji so pripravili seznam, koga je treba odstraniti. Tako so v Dolu ubili tri moške, čeprav niso bili partizani, ampak so se nekako zamerili župniku, potem so v Lazah ubili še štiri, za konec pa dva še v Hreljinu. Takrat so v nekaj dneh Nemci z domačimi sodelavci ubili devet ljudi,« se spominja Boris Weiss.
Volitve so dobili »beli«
Vojna vihra je njegovo družino dobesedno premetavala sem in tja. Z bratom sta bila v partizanih, mama in oče pa sta se morala večkrat seliti, nikjer ni bilo varno, pa tudi hiše so v vojni vihri dobesedno padale. »Kakor koli, vojno smo preživeli in oče ter mama sta potem leta 1950 zgradila tole hišo, kjer se zdaj pogovarjava.«
Ko ga povprašamo, kako sta starša preživela tisto leto v internaciji, se samo malce nasmehne. »Težko jima je bilo, zagotovo. Za mamo morda ne tako kot za očeta. Mama je bila Belokranjka, pridna, delovna, potrpežljiva, oče pa je bil drugačen. Ni se branil kozarčka vina, rad je imel cigarete, dobro hrano, stanovanje. Zanj je bil tisti čas zagotovo res grozen. A v italijanski internaciji vendarle ni bilo tako strašno kot v nemških taboriščih smrti. Posebej v sami Italiji, zagotovo je bilo drugače na Rabu, tam je bilo hudo. Moram pa reči, da nikoli nisem videl fotografije s trupli na gomilah, posnete v italijanskih taboriščih. V nemških je bil to vsakodnevni prizor.«
Iz vojnih časov se spominja še enega povsem nenavadnega dogodka. »Predgrad je bil od nekdaj zelo povezan s cerkvijo. Marca 1944 so izvedli prve volitve na osvobojenem ozemlju, formirali so se krajevni odbori. Mojega očeta so predlagali za predsednika, a je bila nasprotna stran, torej tista, povezana s cerkvijo, močnejša. Tako so izvolili nekoga, s katerim so lahko manipulirali. Od marca 1944 do novih volitev 1945 je tu vladala tako imenovana bela stran. Rekel bi, da je bil to edini primer v celi Sloveniji, da so v kraju vladali 'beli' v navezavi s klerikalci. Po koncu vojne se je to seveda spremenilo.«
Boris in njegov brat sta po koncu vojne ostala v vojski, postala sta častnika JLA. »Jaz sem bil aktiven do leta 1984, ko sem se upokojil. Sem eden redkih, ki je v karieri zamenjal samo dva garnizona. Bil sem v Ljubljani in Beogradu. Na koncu sem bil polkovnik, a to ne bi nikoli postal, če ne bi bil Slovenec. Namreč, takrat so v jugoslovanski vojski zelo pazili na pravo razmerje med pripadniki posameznih narodov. Od petdesetih Srbov je eden postal polkovnik, od petih Slovencev pa tudi eden.« A tudi po upokojitvi ni imel miru. V času osamosvajanja je bilo zanj spet nevarno, saj je bil na seznamu tistih, ki bi lahko ovirali osamosvojitev Slovenije. Tako so mislile takratne oblasti.
Končno je dočakal mir
»V tistih kritičnih dneh leta 1991 so prišli na vrt trije slovenski vojaki. Postavili so me k zidu in me osumili, da imam doma radijsko postajo in da pošiljam poročila v Beograd. Seveda sem zanikal, zato so preiskali celo hišo od kleti do podstrešja. Sploh se nisem zavedal občutljivosti položaja, a je bilo res nevarno, tako rekoč na nitki. Jaz sem bil namreč pred upokojitvijo v upravi za varnost, tako da so naše oblasti vedele zame. Pa tudi v vasi je kdo kaj namignil, me celo prijavil. Kasneje sem zvedel, da sem bil na spisku 880 sumljivih oseb, ki so ga kasneje skrajšali na 250. Na tem pa me potem ni več bilo. Zadeve so se nekako umirile po letu 1993. Zdaj imam že dolgo mir.«
In v tem svojem obkolpskem miru se pri enaindevetdesetih ukvarja z marsičim, kot smo zapisali že na začetku. »Pišem zbornike, knjige, zanimajo me ti moji kraji, njihova zgodovina. Objavil sem celo očetov dnevnik iz taborišča. Spremljam vse, kar se dogaja, sem tudi na facebooku, a nisem ravno aktiven. Spremljam pa vse, kar se zapiše, tako da sem na tekočem.« Zlahka se dvigne z oblazinjenega stola in iz bližnje knjižne omare prinese kup različnih dokumentov. Potem resno pogleda. »Še vedno sem ponosen na to, da sem bil partizan. Tu ne odstopam od resnice in dejstev, ki jih mnogi zdaj želijo spreminjati in potvarjati. Na lastno pobudo sem dal postaviti partizansko obeležje v Lazah v spomin na ljudi, ki so jih ubili belogardisti. Saj se ve, kdo je osvobodil Slovenijo, kdo je nagnal Nemce in Italijane. Beli jih zagotovo niso. In naj še nekaj rečem o spravi, o kateri se toliko govori. Uradne sprave ni, je pa na osebni ravni. Poznal sem belogardista, mladega fanta. Imel je otroke in moji otroci so se z njimi skupaj igrali, družili. Nikoli jim tega nisem prepovedal. Šel sem tudi na pogrebne slovesnosti, ko mu je umrl sin. Hočem reči: sprava je lahko samo med posamezniki, druge ni.«
