Kot je zapisal, se je od lani aprila spremenilo več okoliščin, jasno pa je tudi postalo, da EU za ta položaj išče diplomata, ne politika, in da se njegovi pogledi o paketnem sprejemu šestih držav zahodnega Balkana v EU razlikujejo od uradnih stališč Bruslja, ki se zavzema za čim prejšnji vstop Črne gore in morda Albanije.

Zato se je  Pahor odločil, da se ne prijavi na razpis za položaj – rok se izteče danes ob 17. uri.

Ob tem se je zahvalil za podporo predsedniku vlade in predsednici države pri nameri, da se poteguje za položaj. Dodal je, da se zaveda, da nastop Marte Kos na položaj komisarke za širitev ne bi bil v prid njegovi kandidaturi.

Položaj posebnega odposlanca za dialog Beograda in Prištine zdaj zaseda Miroslav Lajčak, ki se mu mandat izteče konec meseca, potem ko so mu ga lani podaljšali.

V nadaljevanju objavljamo pojasnilo, ki ga je o svoji odločitvi posredoval nekdanji predsednik republike.

***

»Danes, 3. januarja 2025, se bo ob 17. uri iztekel čas za prijavo na razpis Visoke predstavnice EU za zunanjo in varnostno politiko za 4 posebne odposlance EU, med njimi tudi za odposlanca za Dialog Beograd Priština in druga regionalna vprašanja.

Pri nameri, da se potegujem za ta položaj, sta me aprila lani podprla predsednik vlade in predsednica republike, za kar se jima ponovno zahvaljujem. Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve zadeve se zahavljujem za dobrodošlo pomoč. Zato čutim dolžnost, da javnost obvestim, zakaj se na razpis letos nisem prijavil. Toda najprej o tem, zakaj sem bil lani spomladi pripravljen prevzeti to vlogo, če bi mi bila zaupana.

V začetku aprila 2024 me je dosedanji posebni odposlanec Miroslav Lajčak na razgovoru v Bruslju seznanil z namero, da se predčasno umakne s položaja in me povabil, naj razmislim, ali se ne bi sam potegoval za to mesto. Po premisleku sem obvestil predsednika vlade o moji nameri in, kot rečeno, dobil njegovo polno podporo. Čeprav sem bil pripravljen takoj prevzeti nalogo, če bi bil imenovan, pa se to tedaj ni zgodilo. Prejšnji Visoki predstavnik Borell odstopa Lajčaka ni sprejel in mu je mandat podaljšal do konca januarja letos.

Za kandidaturo sem se odločil, ker imam potrebno znanje, dolgoletne izkušnje in pomembne dosežke v regiji. Kaj se je v tričetrt leta zgodilo, da sem si naposled premislil?

Prvič. Za razliko od ostalih treh razpisov za posebne odposlance (za Centralno Azijo, za mirovni proces na Bližnjem Vzhodu in za Zaliv), ki predvidevajo, da bodo imeli mandat dve leti, ima samo odposlanec za dialog mandat samo za eno leto. To dejstvo in sporočilo, ki ga daje ta odločitev, se mi zdita zgrešeni.

Drugič. Skozi nešteto neformalnih pogovorov mi je sčasoma postalo jasno, da za posebnega odposlanca iščejo diplomata in ne politika. To je seveda legitimna odločitev, vendar nadaljuje politiko tehničnega dialoga, ki se ni najbolj izkazal. Po moje pa je zaradi zelo spremenjenih razmer nastopil čas za politika na tem mestu in za politično posredovanje, seveda pod instrukcijami Visoke predstavnice. Strah, da bi bil lahko zaradi mojih preteklih visokih političnih funkcij samovoljen, je neutemeljen.

Tretjič. Ne vem, ali se bodo uresničile neformalne napovedi, da bodo odposlancu za dialog zmanjšana proračunska sredstva in njegov kabinet. Vem, da se za to zavzema Evropski parlament, a to bi bilo po zgolj enoletnem mandatu naslednje slabo sporočilo o njegovi stvarni posredniški vlogi.

Četrtič. V neformalnih pogovorih je bilo kot na dlani, da moji osebni pogledi na širitev odstopajo od uradne politike EU. To sicer za profesionalca na položaju posebnega odposlanca ne bi smela biti ovira, saj je vezan na instrukcije. Vendar sem lahko ugotovil, da ni razumevanja za moje stališče, da bi, seveda tudi na osnovi izpolnjenih pogojev sleherne od 6 držav, sprejeli države v paketu. Razumem, da je zavzemanje za čimprejšnji sprejem Črne Gore in morda Albanije iz številnih razlogov mikavno. Toda z vidika geopolitične stabilnosti regije in dialoga med Prištino in Beogradom utegne biti tak pristop morda prej ovira kot spodbuda.

Petič. Zdi se mi pomenljivo in pomembno, da se je sogovornikom v Srbiji in na Kosovu zdelo veliko bolj pomembno in za njih usodno,  kako se bodo razpletle ameriške, ne pa evropske volitve, kar veliko pove o avtoriteti širitvenega procesa v regiji.  

Šestič. Naposled je v času od aprila lani do januarja letos postalo jasno, da izvolitev Marte Kos za komisarko EU za širitev ni v prid moji kandidaturi. To jemljem s polnim razumevanjem.

Sedmič. Ker se je morebitna odločitev o odposlancu s spomladi lanskega leta zavlekla v zimo tega leta, sem kot direktor zavoda in samostojni podjetnik v tem času sklenil nekaj letnih in večletnih pogodb (med njimi z London Speakers Bureau), ki jih zaradi majhne verjetnosti imenovanja na položaj za eno leto nisem mogel zavrniti. Položaj posebnega odposlanca je nezdružljiv s komercialnimi dejavnostmi.

Spomladi 2024 bi se v celoti in brez problemov posvetil delu odposlanca, če bi bil imenovan, navedene okoliščine, ki so nastopile po tem, pa so žal odnos do tega spremenile. Izbranemu posredniku in Visoki predstavnici, Komisarki za širitev, Evropski komisiji in njeni predsednici želim pri širitvenem procesu uspeh. Za to se bom še naprej trudil kot ustanovitelj in direktor zavoda Prijatelji Zahodnega Balkana. Če bo kdo od njih ocenil, da sem v tej vlogi v pomoč, se bom potrudil po svojih najboljših močeh.«