Ruska državljanka v Sloveniji čaka na izročitev Ruski federaciji, vendar upa, da do nje vendarle ne bo prišlo. Vrhovno sodišče je izročitev začasno zadržalo, pred končno odločitvijo pa je na ustavno sodišče podalo zahtevo za oceno ustavnosti, saj so vrhovni sodniki ocenili, da zakon o kazenskem postopku, na podlagi katerega potekajo izročitve tujcev tretjim državam (zunaj EU), ni v skladu z ustavo. Vrhovno sodišče ustavnost spornih določil izpodbija že drugič, saj je ustavno sodišče aprila zahtevo vrhovnega sodišča v drugi zadevi zavrglo.
Iz zahteve za oceno ustavnosti je razvidno, da namerava Slovenija Rusiji izročiti rusko državljanko (ni v ekstradicijskem priporu, se pa mora javljati na policijsko postajo), ki jo bo rusko tožilstvo preganjalo zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja poneverbe. Izročitev je maja 2021 odobrila tedanja pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič, potem ko je sodišče ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izročitev. Ruska državljanka je nato odločbo ministrstva neuspešno poskušala izpodbiti na upravnem sodišču, nazadnje pa se je z revizijo obrnila še na vrhovno sodišče, ki bo lahko o reviziji dokončno odločilo šele po končani ustavni presoji.
Po oceni vrhovnega sodišča je bistvena in tudi protiustavna pomanjkljivost ZKP, da ne predpisuje zakonske podlage za odločanje pravosodne ministrice na način, ki bi zagotovil, da v postopku ne bi prišlo do kršitve ene od temeljnih pravic iz evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki govori o prepovedi mučenja. Slednje prepoveduje tudi slovenska ustava.
Težave po noveli iz leta 2019
ZKP v delu, ko o dopustnosti izročitve na predlog preiskovalnega sodnika odloča zunajobravnavni sodni senat, kot enega izmed 14 pogojev za izročitev našteva tudi pogoj, da ne sme obstajati verjetnost, da bi bila izročena oseba v državi prosilki mučena. V drugem delu postopka, ko dokončno odločitev o izročitvi sprejme pravosodna ministrica, pa preverjanje nevarnosti mučenja ni nikjer več omenjeno. ZKP v tem delu govori le, da pravosodna ministrica ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita oziroma če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Tovrstna zakonska podlaga velja že od konca leta 2019, ko je novela presojo glede nevarnosti mučenja odvzela pravosodni ministrici in jo preselila na sodišče.
V dvofaznem odločanju o izročitvi pravosodna ministrica tako ni več dolžna samostojno preverjati in presojati o nevarnosti mučenja, kar je lahko še posebno problematično takrat, ko med odločitvijo sodišča in pravosodne ministrice mine več časa in nastanejo nove okoliščine.
»Glede na ustavne zahteve po polni in ex nunc (za naprej, op. p.) presoji tega pogoja pa bi bilo treba zagotoviti, da bi v postopku izročitev o izpolnjenosti tega pogoja lahko presojal tudi minister kot zadnji organ, ki odloča o izročitvi,« so v zahtevi za oceno ustavnosti zapisali ustavni sodniki, ki v neustreznosti ZKP in njegovi pravni praznini vidijo kršitev ustavne norme, da je Slovenija pravna država.
Ministrstvo ne
vidi pravne praznine
Odvetnik Matija Urankar iz odvetniške pisarne Senica, ki se ukvarja s področjem izročitev in je brezplačno prevzel tudi zastopanje konkretne ruske državljanke, se je v reviji Odvetnik že lani razpisal o vprašanju, v kolikšni meri je ministrica vezana na odločitev sodišča glede vsebin, ki se dotikajo obveznosti po evropski konvenciji za človekove pravice. Urankar meni, da ima ministrica lahko tudi drugačno mnenje in da ni vezana na odločitev sodišča. Oziroma da bi vsaj moralo biti tako.
Ustavno sodišče je o podobni zahtevi vrhovnega sodišča aprila že odločilo. Vrhovni sodniki so imeli na mizi odločbo o izročitvi nemškega državljana ZDA in so že tedaj opozorili na omenjeno pravno praznino. Toda ustavno sodišče je zahtevo zavrglo z argumentom, da ima pravosodna ministrica pooblastilo za odločanje po prostem poudarku (kar je pomenilo, da lahko vrhovno sodišče samo odloči in ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko obravnavo na ustavnem sodišču), s čimer pa se na vrhovnem sodišču ne strinjajo in opozarjajo, da morajo biti v zakonu tovrstne diskrecijske pravice jasno zapisane ter da bi bila zgolj diskrecijska odločitev brez jasnih pravil in podlage sistemsko povsem neustrezna rešitev za odločanje o posegih v človekove pravice. Zato v drugo upajo na vsebinsko odločitev ustavnih sodnikov.
Na pravosodnem ministrstvu so nam pojasnili, da je vlada v odgovoru že predlagala ustavnemu sodišču, naj tudi drugo zahtevo vrhovnih sodnikov zavrže. Pravne praznine v zakonu ne vidijo in menijo, da lahko pravosodna ministrica po prostem preudarku odloči neposredno na podlagi ustave in evropske konvencije o človekovih pravicah. Hkrati pa dodajajo, da bodo ob naslednjem noveliranju ZKP preučili »potrebe in možnosti za nadaljnje izboljšanje izročitvenega postopka«.
