Rumeni škornji za deklice, rjavi gležnjarji za fante. V času, ki ga obvladujejo visokotehnološka podjetja in roboti, je bil to postanek v neki drugi dimenziji, ko za vsakim izrezanim kosom usnja, vsakim šivom in našito zvezdico na otroškem čevlju ter pritrjenim podplatom še vedno stoji spretna roka šivilje ali monterja. In to ne le ena. Preden bo na čevlju končan poslednji detajl, ga bo v roke vzelo vsaj sedemdeset ljudi. Šiv za šivom izdelajo med 500.000 in 600.000 pari čevljev na leto, z marsikaterim od njih bodo otroci naredili svoje prve korake.
Boris Petejan je eden od treh bratov, ki vodijo omenjeno družinsko podjetje. Sam skrbi za proizvodnjo, brata vodita marketing in prodajo. Med pogovorom pokaže kazalca desne in leve roke. Desni je krajši. V očetovi čevljarski delavnici, kjer so se vsi trije bratje od prvih korakov naprej srečevali s čevlji, mu ga je še kot otroku skrajšal stroj za tanjšanje usnja.
Združitev dveh vzporednih zgodb
Tako kot ima Kropa kovače in Solkan mizarje, ima Miren čevljarje. V času socializma sta tukaj vzporedno potekali dve čevljarski zgodbi. V družbenem podjetju Ciciban so izdelovali otroške čevlje, Borisov oče Pavel pa je v zasebni delavnici večinoma po naročilu bolnišnice za invalidno mladino šival ortopedske čevlje za otroke. Njegovo delo so počasi prevzemali sinovi. Leta 1995, ko je družbeno podjetje Ciciban pristalo v stečaju, sta se zgodbi združili. Družina Petejan je iz stečajne mase odkupila tovarno, stroje in blagovno znamko, delavcem pa znova ponudila delo. Iz obrtnikov so se prelevili v podjetnike.
»Ciciban je bil takrat kljub stečaju uveljavljeno in cenjeno ime. Poznali so ga na vsem območju nekdanje skupne države Jugoslavije. Bolj kot s tem, kako bomo čevlje prodali, smo se ukvarjali s tem, ali jih bomo lahko dovolj naredili. Danes se nam zdijo takratne skrbi sladke. Razmere so po četrt stoletja ravno obrnjene: dober čevelj je lažje narediti kot prodati,« pripoveduje Petejan. Misli ob izrečenem nehote zbežijo v gozdove nad Idrijo, ker je še minuli teden ležalo odvrženih na stotine parov čevljev največjega evropskega prodajalca čevljev, izdelanih nekje v tretjih deželah.
Ob vprašanju, kako v konkurenci, ki čevlje ponuja že za nekaj evrov, sploh najti svoj prostor pod soncem, Boris najprej malo pomolči, nato pa pove, da temu sploh ne želijo konkurirati. »Zaupamo v naš izdelek, narejen po tradiciji, izdelan iz naravnih materialov in z vso skrbnostjo do občutljive otroške noge. Skušamo iskati svojo nišo, ki pa je res zgolj le niša,« pristavi še vedno prepričan, da je obutev v otroštvu zelo pomembna za stabilen korak v odraslem življenju.
Modne smernice narekujejo metropole
Modne smernice barv, stilov in okraskov čevljev, ki se bodo nosili prihodnjo sezono, narekujejo velike svetovne metropole, v Miren pa pridejo prek Italije. »V regiji Marche je center čevljarstva. Tam imamo svoje dobavitelje materialov, tam sodelujemo z italijanskim kreativnim studiem, od njih dobivamo ideje,« razloži Petejan. Delo se nato nadaljuje v mirenski modelarni, lahko bi rekli valilnici čevljev, kjer gredo ideje modnih snovalcev najprej skozi roke sodelavke Elide Marušič. Zase pravi, da je nekakšen filter med tem, kaj je moderno in kaj udobno ter v proizvodnji tudi uresničljivo. Od ideje do tega, da določena kolekcija pride na police, preteče leto dni. Iz ene vzorčne številke mora Elide linije prenesti na vso serijo številk od 18 naprej, za nekatere modele vse do številke 41. Prav ste prebrali, otroške čevlje izdelujejo vse do številke enainštirideset. Slovenci iz desetletja v desetletje živimo na večji nogi. Dobesedno.
»Prvi izziv je, kako simpatičnost majhnih čevljev prenesti tudi na velike številke. Drugi, kako trende, ki jih nosijo starši, pripeljati na drobnejše noge njihovih otrok. Naš največji izziv pa je narediti čevelj, ki se lepo obuje. Če ne bo šel lepo na nogo, ne bo šel v prodajo,« razloži Elide in zadovoljna pove, da se njihove nogice, na katerih testirajo svoje nove ideje, igrajo v bližnjem mirenskem vrtcu. Sodelovanja z vrtcem so zelo veseli, saj jim ponuja celo paleto različnih stopal, vzgojiteljice pa so pogosto njihov konstruktivni kritik. Ko je poskusni čevelj enkrat narejen, ga največkrat prvi nosijo otroci zaposlenih.
»Tako testiramo, kako se material obnaša, kako obstojen in udoben je. Nobenih laboratorijev, otroci so naši preizkuševalci,« se nasmehne Petejan. Prilagajanjem v modelarni ni konca ne kraja – vsaka številka ima svoje zahteve, vsak model svoje posebnosti, ne nazadnje je mnogo odvisno tudi od tega, ali bo čevlje nosil slovenski ali italijanski otrok. »Izdelujemo tudi lastno blagovno znamko Balocchi za italijanski trg in tam imajo otroci veliko bolj drobna stopala. Ne vem, zakaj, a tako je,« Elide v rokah vrti enega od čevljev.
Vse se začne v sekalnici
Izrisana, pri malčkih preverjena in pri trgovcih sprejeta kolekcija novih čevljev dobi zeleno luč za proizvodnjo. Vse se začne v sekalnici, kjer iz celih kož usnja in pomožnih materialov izrezujejo na stotine koščkov, iz katerih bo na koncu nastal čevelj. »Sekalnica usnja potrebuje najbolj izurjene oči. Izkušen sekalec mora za najbolj vidne dele čevlja izbrati najlepše kose, vedeti mora, v katero smer obrniti usnje,« je Petejan postal ob zaboju, v katerem so bile zložene železne šablone najrazličnejših oblik.
Na izrezan kos usnja je nato ena od delavk izrisala, kje mora potekati šiv, naslednja ga je sešila, tretja nad vročim zrakom posmodila odvečne nitke, četrta na zunanji rob odtisnila topli žig. Nekje vmes med tekočim trakom in rdečimi zaboji je čevelj dobil jezik, proti koncu še lepljive ježke. »Čevljev z vezalkami skoraj ne delamo več. Če jih že, imajo ob strani zadrgo,« skomigne Petejan. Delo je s komandnega pulta, kjer so se prižigale in ugašale rdeče in zelene lučke, nadzirala Nataša Lenarčič. Ko je kateri od šivilj začelo zmanjkovati materiala, ji je poslala novo zalogo, njen zabojček pa usmerila naprej k drugi šivilji. Na desetine kosov usnja in notranjih ojačitev je dobivalo vedno bolj vidno obliko čevlja. »Natančnost je najpomembnejša,« je, ne da bi odmaknila oko od igle, dejala šivilja Irena Brilj. Z rokama je vodila koščke usnja in lovila natančno razdaljo s prejšnjo linijo šiva. Šivi so bili natančno odmerjeni, roke tik ob igli. »Da, tudi zbodla sem se že,« prikima. Ob strani šivalnega stroja je imela očala. Za vsak primer, če bi se oči utrudile.
Matematika jim ne gre
Zaman sem poskušala izvedeti, koliko šivov je potrebnih za en čevelj. »Odvisno, veliko,« so odgovarjale šivilje. Med Cicibanovimi čevlji razen natančne skrbi, da vsi zašiti kosi pripadajo isti številki čevlja, matematika ne kroji vsakdana. Vodja proizvodnje razloži, da delavci nimajo norme. »Poglejte, kako morajo paziti na vsak šiv. Kako naj jih obremenjujem še z normo? Bolj kot število je pomembno, da je delo dobro narejeno,« pove. Faz šivanja nima preštetih, prav tako ne, koliko različnih modelov čevljev imajo trenutno v delu. Že dolgo ne šteje niti tega, ali se mu finančno izplača, da ima v domačem Mirnu v proizvodnji še vedno zaposlenih 120 delavcev. Če bi štel, bi najbrž tako kot večina drugih podjetij iz te panoge šivanje že davno prepustil izključno šiviljam iz Bosne.
Na oddelku montaže, kjer so zgornje dele čevljev spajali s podplati, je dišalo po lepilu, v nasprotju s šivalnico je bil to moški oddelek podjetja. »Tukaj poteka cvikanje,« je razložil Petejan. »Cvikanje?« »Aha,« se je hitro zavedel, da govori v čevljarskem žargonu. »Pravilno bi temu rekli navlečenje zgornjega dela čevlja na kopito,« zadrego odpravi Petejan. Na notranjik oziroma kartonast del podplata so pritrdili kopito, nanj navlekli sešit zgornji del, nato pa na notranjik zalepili najprej sprednji del čevlja, nato stranskega, naposled še peto. »Čevelj je zdaj nacvikan,« se posmeje Petejan. Sledilo je še brušenje usnja in nato lepljenje podplatov. Izrazoslovje od tu najprej bi bolj sodilo v kuhinjo. Z lepilom premazan zgornji del in podplat čevlja so najprej segreli v pečici, ju nato zlepili in tesno stisnili skupaj, naposled pa vse skupaj ohladili v hladilniku na minus 20 stopinjah Celzija.
Čevlji so nato z moškega oddelka znova prišli v ženske roke. Iris Leban je z robustnim šivalnim strojem podplat naposled ob strani prišila še z nitjo. »Ne, skozi prst pa še ni šlo. Bog varuj, igla je debela,« se zasmeje in prikima, da šivilja potrebuje vsaj tri leta prakse, da ima delo zares v mezincu.
Zadnja se čevljev dotakne Jožica
Čevlji so bili nato deležni še lepotnega pregleda. Gospa Jožica Gimpelj se čevljev dotakne zadnja. Podrži jih v roke in nato drugega proti drugemu postavi v kartonasto škatlo. Skozi njene roke gre od 1500 do 2200 parov čevljev na dan. »Najlepše je zlagati male čeveljce,« prikima in pove, da je med Cicibanovimi čevlji že 26 let. Na sosednji mizi je njena sodelavka na škatlo nalepila še nalepko in čevlji so bili pripravljeni za odhod na police trgovin. Večino jih bodo pokupili starši slovenskih otrok, nosili jih bodo otroci v vseh državah nekdanje Jugoslavije, najdlje bodo odpotovali do Kanade, Rusije in Avstralije.
Ime, ki v svetu otroških čevljev nekaj pomeni, so že poskušali skopirati tudi posnemovalci. Ponaredke so izdelovali v Srbiji, Turčiji in Makedoniji. »Naleteli smo na čevlje, na katere so odtisnili celo naš znak, popolnoma so skopirali naš podplat. Po eni strani je to priznanje, po drugi strani težava, ki ustvari zmedo na trgu. Seveda so jih prodajali za nižjo ceno,« skomigne Petejan in razmišlja, da je edini pravi boj proti posnemovalcem ta, da si vedno korak pred njimi.
Pred časom smo obiskali Alpino Žiri. Tam imajo na hodnikih v vitrinah ponosno spravljene čevlje, ki so osvajali najvišje vrhove sveta. V Cicibanu vitrine nimajo. Ne zato, ker niso na nič ponosni, temveč zato, ker bi morala biti ta vitrina presneto velika. »Ponosni smo na čisto vsak čevelj, ki je pri otrocih opravil svoje poslanstvo,« skromno sklene Petejan.
