Nato je nekdo – verjetno v vrtcu odgovoren za primerno ergonomsko podporo prihodnosti naše nacije – ocenil, da je nekaj, kar je bilo oblikovano v prejšnjem stoletju, težko sodobno, in če ni sodobno, najverjetneje ni primerno za naraščaj. Ali pa so preprosto protestirali starši, kot se danes rado dogaja v vzgojenem procesu.
Manj znan brat znamenitega stola rex je v Centru ponovne uporabe (CPU) čakal, da bo nekje spet koristen, kot številni drugi kosi, ki jih ljudje v Ljubljani odvržejo kot kosovni material ali jih pripeljejo v katerega izmed zbirnih centrov Snage – dva sta v Ljubljani (na Barju in na Povšetovi ulici), sedem pa jih je v primestnih občinah (Brezovica, Vodice, Medvode, Ig, Škofljica, Velike Lašče in Cerklje na Gorenjskem).
Vdahnitev novega življenja
»Večino stvari, za katere menijo, da bi lahko še bile uporabne, ljudje kar sami izločijo in jih predajo v zbirnem centru,« vse bolj prisotno zavedanje o ponovni uporabi potrdi Igor Petek, pomočnik direktorja Snage. CPU je del Snage, a je popolnoma samostojen, upravlja ga socialno podjetje, ki nudi zaposlitev težje zaposljivim, Snaga pa jim daje prostor in polni prodajne police. Mreža dobaviteljev je zato izjemno široka, težav s plačili dobaviteljem ni. Dobavitelji smo vsi, ki nam je kakšna potencialno uporabna stvar odveč, plačila ni. Potem ko oblačila operejo, pohištvo obnovijo, jedilne servise, krožnike, kozarce očistijo, elektronske in električne naprave pa usposobijo – včasih sicer le delno – jih ponudijo po simboličnih cenah. Videorekorder ali DVD-predvajalnik za 20 do 30 evrov, knjige po evro, vse bolj priljubljene vinilke tudi za evro.
Med knjigami in ploščami je v torek, ko imajo v CPU na Povšetovi garažno razprodajo (imenujejo jo odprto skladišče in to se dogaja vsak prvi torek v mesecu), brskala tudi Katja. Vsaki plošči je poznavalsko pustila, da je zdrsnila iz ovitka, nato je pozorno zrla v njene brazde. Marjana Smodeta je spustila nazaj v ovoj in ga odložila na kup s ploščami, ki ta dan ne bodo zapustile Povšetove.
»A se najde kaj?« jo vprašam. »Knjige so kar v redu,« pravi, »s ploščami pa je bolj tako tako.« Ja, je že tako, da knjige preživijo, plošče pa so na šlampast odnos precej občutljive.
Tako piše na spletni strani CPU: »Raziskava je pokazala, da vsak posameznik razpolaga z vsaj 5 kilogrami še uporabnih izdelkov na leto, ki so doslej končali med odvrženimi odpadki na prepolnih odlagališčih. V realizaciji inovativne poslovne ideje zmanjševanja količin odloženih odpadkov je Center ponovne uporabe namenjen prenovi, obnovi, demontaži in pripravi še uporabnih izdelkov za vnovično uporabo.«
Tako je tudi v majhni sobi, v kateri Dragan s klasičnimi orodji štromarskega ceha preizkuša videorekorderje, televizorje, glasbene stolpe, luči in druge električne naprave, ki so morale v domovih prepustiti mesto mlajšim in bolj seksi napravam. Kakšno popravi, kakšno sčisti, kakšno tudi pospremi nazaj na kup, kjer zbirajo na pekel razgradnje obsojeno opremo.
Selitev na deponijo le skrajni ukrep
Človek dobi občutek, da je CPU bolj kot predmetom, ki se upirajo ideji, da bi šli v nebesa ali pekel, namenjen ljudem, izobraževanju o tem, da je mogoče skoraj vse ponovno uporabiti, da je selitev predmetov na odlagališče res le skrajni ukrep. Zato v centru ne le prodajo obnovljene predmete, ki jih je nekdo iz stanovanja z mislijo »saj bo prišlo še prav« preselil v klet ali garažo, nato pa po letih maceriranja na vlagi ugotovil, da ne bo tisto nikoli več prišlo prav. Ne, v centru tedensko organizirajo delavnice, na katerih učijo, kako iz odsluženih predmetov narediti ponovno uporabne predmete. Nekateri zahtevajo nekaj ustvarjalnih posegov in se spremenijo v kos pohištva s povsem drugo funkcijo, kot jo je imel izvirnik, drugi potrebujejo le spretno roko in ponovno zasijejo v vsem svojem sijaju.
Pohištvo je zagotovo glavna zvezda ozaveščanja o ponovni uporabi. Predvsem klasika, kot so na primer ležalniki rex ali pohištvo, ki ga je v torek v zbirni center na Povšetovi pripeljala gospa srednjih let. Pove, da je klasično pohištvo – temu se danes modno reče »vintage« pohištvo – vroče blago za gledališča in gostilne. Medtem ko gledališča starinsko nočno omarico potrebujejo zato, da namišljeni bolnik Aragan med predstavo ne odlaga kozarca na omarico Malm iz Ikee in tako teatru po nepotrebnem jemlje kredibilnost, sodobni lokali starinsko pohištvo potrebujejo, da ustvarijo tisti hipsterski občutek domačnosti in varljiv vtis, da so z nami že od dunajskega kongresa naprej. Po zaslugi Snage in CPU lahko vtis »z vami že od leta 1814« reciklirajo precej poceni, saj so – kot rečeno – cene simbolične. Tisti Kraljevi ležalniki sicer še niso prispeli v CPU in so bili minuli torek na voljo kar neposredno iz skladišča Snage, a glede na cenovno politiko bi bil popust v primerjavi s ceno novega ležalnika vsaj 90-odstoten. Na spletu – samo za informacijo – se nov ležalnik rex prodaja za 239 evrov…
Človek se sicer težko znebi občutka, da del kupcev na Povšetovi blago kupi za ponovno uporabo kot blago za prodajo na bolšjem sejmu. Nedeljski bolšjak na Bregu – to je jasno – je tako le neuradni dražji podaljšek CPU-ja. Po besedah Igorja Petka se je struktura kupcev v CPU zadnje čase nekoliko spremenila. Kupci postajajo vedno bolj mešana skupina: socialno šibkejši, hipsterji, ljubitelji točno določenih slogov, preudarni kupci, ki ugotavljajo, da lahko rabljeno opremo kupijo po desetini cene nove, individualisti, tisti, ki prezirajo sodobne pohištvene centre, ter navsezadnje privrženci etičnega in bolj odgovornega potrošništva. Predvsem delež slednjih narašča. V manj kot treh letih je število prodanih izdelkov zraslo s povprečno 50 na 140 na dan…
Prav tako je Petek prepričan, da bi morali več »odpadkov« uporabiti za ponovno uporabo. Kot eno izmed velikih lukenj vidi gradbeni material, ki bi bil sicer še povsem uporaben.
V zbirnem centru možakar s prikolice premetava termoizolacijske obloge – stekleno volno, po domače – v za to določen zabojnik.
»Vidite, tega ne razumem povsem. Termoizolacija ne izgubi svojih lastnosti in bi jo z lahkoto ponovno uporabili, tako pa konča v kosovnem odpadu,« zmajuje z glavo Igor Petek. »Podobno je na primer z vrečami cementa, apna, s keramičnimi ploščicami. Vedno pri obnovi ostane nekaj cementa, apna, kakšna ploščica… Večina teh 'ostankov' konča pri nas, čeprav bi lahko po vzoru CPU te zadeve ponudili občanom. Umetniki, ki ustvarjajo mozaike, se zagotovo ne bi branili keramičnih ploščic,« razmišlja pomočnik direktorja Snage.
Ponovna uporaba. To je danes mantra. Družba brez »dokončnih« odpadkov. Zveni skoraj utopično. Kot na primer pravična in socialna država. A bližje izpolnitvi, saj Snaga v Regijskem centru za ravnanje z odpadki (RCERO) Ljubljana od konca leta 2015 obdeluje mešane in biološke odpadke tretjine prebivalcev Slovenije ter na odlagalno polje odloži manj kot pet odstotkov odpadkov, ki jih obdela.
Sobotni obisk
A vsi predmeti – pohištvo, oblačila, žimnice, odsluženi štedilniki, predvajalniki različnih formatov – nimajo te sreče, da bi si z lepotno operacijo ali zamenjavo pomembnega dela zagotovili podaljšano življenje. Televizor, ki se je v soboto znašel v Zbirnem centru Barje – gneča tam je ob sončnih pomladnih sobotah primerljiva le še z gnečo na tržnici ali v lokalih na obrežju Ljubljanice – bi lahko Bojan, skrben Snagin uslužbenec, s katerim smo v soboto spremljali pisano druščino pomladnih očiščevalcev, izločil v posebno »ogrado« in ga poslal na Povšetovo, lahko pa bi televizor v kontejnerju počakal, da ga prevzame eno izmed podjetij iz sheme ravnanja z električno in elektronsko opremo. Tam osrednjo točko zabave v večini gospodinjstev razstavijo, ločijo sestavne dele in jih reciklirajo. V nobenem primeru pa televizor ne bo končal na odlagalnem polju, kjer končajo zgolj nekoristni odpadki iz katerih se ne da »potegniti« nič več.
Prav odlagalno polje na Barju je najbolj jasen kazalnik, kako zelo se je spremenila filozofija ravnanja z odpadki. Kot rečeno, tam konča 4,9 odstotka odpadkov, ki jih obdela ljubljanski RCERO. »Še leta 2011 je na odlagališču končalo 70 odstotkov vseh odpadkov in takrat smo računali, da bo odlagalno polje zdržalo največ do leta 2020. No, z današnjim tempom odlaganja bo zadoščalo najmanj do leta 2040,« je zadovoljen Petek. Danes na odlagalno polje odložijo zelo majhne in zelo obdelane odpadke, vsi pa po strukturi in teži spominjajo na – pesek.
Da postavimo zadeve v kontekst: RCERO Ljubljana na leto obdela več kot 150.000 ton mešanih komunalnih odpadkov in več kot 20.000 ton ločeno zbranih bioloških odpadkov. Če bi 70 odstotkov tega romalo na odlagališče, bi tam na leto končalo skoraj 120.000 ton odpadkov.
Od smeti do goriva
Del zaslug za zeleno družbo, manj odlaganja na deponiji in zato manj zasvinjano prihodnost sem želel pripisati tudi ozaveščenim občanom. Ločeno zbiranje odpadkov: plastika v rumen zabojnik, papir v moder, olupki v rjav, uporabljeni kondomi pa v črn zabojnik.
»No, verjetno res, a po drugi strani dobimo kar 35 odstotkov vseh odpadkov kot mešane odpadke,« pravi Petek. Toliko o lepo vzgojenih odlagalcih odpadkov, čeprav je tudi res, da smo v Ljubljani vsako leto boljši ločevalci in da smo lani ločeno zbrali kar 66 odstotkov odpadkov. In kot nas radi pohvalijo pri Snagi, smo Ljubljančani v primerjavi z drugimi prebivalci evropskih prestolnic najboljši – v nobenem glavnem mestu EU ne zberejo toliko ločenih odpadkov kot v Ljubljani in tudi naš sistem je med najboljšimi v Evropi.
Mešani odpadki se v RCERO Ljubljana združijo z vsemi tistimi kosi odvrženega pohištva, ki nimajo »dodane vrednosti«, ki gledališč ne zanimajo, ki obstanejo na zahtevnem situ hipsterskih kavarnic. Tam potujejo v drobilnik, od koder zdrobljeni potujejo v sito, ki loči različne vrste odpadkov. »Naprave lahko ločijo različne frakcije odpadkov, lahke od težkih (bioloških), nato po barvi in dimenzijah, magnet loči tudi neželezne kovine. V nadaljnjem postopku izločimo plastiko in različne barve stekla, z magnetom poberemo železo, odberemo pa tudi druge kovine, na primer aluminij. Vse te snovi so namenjene za reciklažo, tisto, česar ni mogoče ponovno uporabiti, pa v regijskem centru predelamo v gorivo, ki ima podobno kalorično vrednost kot rjavi premog,« je zapisano v uradni brošuri. Postopek je povsem avtomatiziran, vse procese usmerjajo iz nadzorne sobe.
Kot pojasni Igor Petek, pridelajo dve vrsti goriva: gorivo A, ki ima energijsko vrednost premoga, in gorivo B, ki ima energijsko vrednost lignita. Človek bi pomislil, da so pri Snagi, ki vodi RCERO, zadovoljni s takšno učinkovitostjo predelave, a pomočnik direktorja pravi, da bi bili bolj zadovoljni, če bi bilo predelave v gorivo še manj in več ponovne uporabe ter izločanja in predelave v materiale za recikliranje.
Čeprav pridelanega goriva ne porabijo na Barju, veliko energije za lastno porabo kljub vsemu pridelajo kar sami. Ena elektrarna izkorišča energijo, ki nastaja pri sproščanju plinov na deponiji – ta ima nazivno moč 4 kW, medtem ko druga z nazivno močjo 2,8 kW izkorišča precej čistejši plin, ki nastaja ob obdelavi bioloških odpadkov. Vsi tisti olupki krompirja, ostanki sadja in hrane torej končajo v dveh produktih: energiji in kompostu. Tehnično zadeva poteka tako: najprej v posebnih reaktorjih, imenovanih fermentorji, poteka biološka razgradnja organskih snovi brez prisotnosti kisika (anaerobna fermentacija). Fermentorji so nekakšni ogromni mešalniki, ki odpadke tri tedne počasi vrtijo. Odpadki se ob odsotnosti kisika razkrajajo in pri tem nastaja bioplin. Tega načrpajo v veliko rumeno kroglo, ki jo vidi vsak, ki na Barje pripelje odslužen mikser, iz plina pa pridobivajo elektriko in toploto.
Odpadke, ki so zdaj že pregniti in razkrojeni, iz fermentorjev pošljejo v druge naprave, ki jih ožamejo in posušijo. Nastane suha masa, ki jo nato na prostem pod streho prezračujejo, in po treh mesecih iz bioloških odpadkov nastane kompost. Tega Snaga proda podjetjem, kot sta Agroruše in Cinkarna Celje, in le-ta ga pakirajo za prodajo. A po besedah Igorja Petka razmišljajo o tem, da bi se v prodajo podali sami in da bi kompost v večjih paketih po 1000 kilogramov dostavljali zadrugam ali kar kmetom.
Kam gre torej umret omara, ki jo občan pripelje v zbirni center? Če ima srečo, bo v CPU dobila facelift in potem prepričala kakšnega kupca, da jo »posvoji« še za kakšno desetletje ali dve. Če ima to smolo, da je polomljena ali pač namenjena za enkratno uporabo, jo čakajo zobje drobilca. V najslabšem primeru bo končala kot gorivo in se torej spremenila v energijo. Kar prav tako ni slaba usoda za omaro, ki je bila že v osnovi sestavljena iz lesnih odpadkov…
