Društvo je bilo ustanovljeno v dvorani Glasbene šole Koper, kjer je sicer Tatjana zaposlena, v palači Gravisi – Barbabianca, v najpomembnejši koprski baročni stavbi. Na obali so edina institucija, ki skrbi za ponudbo koncertov klasične glasbe. »Vse gre prek nas, ne obstaja nobena profesionalna institucija.« Že od same ustanovitve si želijo, da bi se organizacija profesionalizirala, saj jo je samo s prostovoljnim delovanjem zahtevno držati na tako visokem nivoju. »Naša ponudba je zelo bogata, lani smo organizirali triindvajset koncertov, letos bomo to številko presegli.« »Imamo sodobno glasbo, klasično glasbo, koncerte, kjer vključujemo dijake. Načrtujemo filharmonijo za družinske koncerte, zdaj smo pa ravnokar priredili neko pravljico za otroke.« Organizirajo tudi poletno šolo Godalko, namenjen učencem, učenkam prvega in drugega razreda, in Poletno simfonijo Kopra, kjer se mladi glasbeniki mojstrijo skozi tečaje z mentorji. Poleti organizirajo orkestralni kamp na morju Mali filharmonik. Ob vseh teh dejavnostih si tako želijo vsaj eno redno delovno mesto, a jim zaenkrat to še ni uspelo. Tatjana polaga upe v ambicioznost in podjetnost mlade generacije.

Sočasje melodij

Življenje je Tatjano prek glasbe postavljajo v različne vloge. Tudi take, ki si jih prej nikoli ni predstavljala. V mlajših letih si je želela predvsem koncertirati. »Veliko sem vložila v te svoje sanje, potem sem se pa znašla v povsem drugi vlogi, ki mi je tudi zanimiva. Mi je kot eno ogledalo. Prej sem jaz iskala možnosti za koncertiranje, zdaj sem na drugi strani, ko sprejemam ponudbe. Jaz prej svojega dela nikoli nisem znala ponujati na tak način, kot to zdaj znajo mladi. Kako se znaš predstaviti, koliko samozavesti imaš, da sam verjameš, kako spadaš na tisti oder.« Ta spoznanja so jo obogatila, ima možnost opazovati, kako se prepleta sedanjost s preteklostjo in prihodnostjo. »Organiziram dogodek, zraven imam v sebi še vedno tisti spomin nase, ko sem bila mlada in sem se potegovala za koncerte, obenem pa že opazujem prihodnje generacije glasbenikov, ki si odpirajo poti.«

Koncerti klasične glasbe niso več to, kar so bili nekoč, zdaj je tudi tu dovoljeno vpiti bravo. »Ko sem jaz odraščala, si šla ven na koncert in si nisi upala niti premakniti na tistem stolu.« Na njihovih koncertih sodobne glasbe pa so mladi pokazali res iskreno navdušenje, vpili so bravo, »na ta način so postali eno z izvajalci«. Takšna zagretost se je zdaj prenesla tudi na koncerte klasične glasbe, kjer si tudi starejši v občinstvu že dovolijo pokazati bolj čustvene odzive in z veseljem glasno spodbujajo nastopajoče. Na koncerte prihajajo različne generacije, in četudi se v mišljenju zelo razlikujejo, so v tistem prostoru ob tistem času v objemu melodij kot eno, »nastane oaza pozitivnih misli in občutkov«.

Moč glasbe

Tatjana se je prek glasbe začela zavedati tudi moči, ki jo ima umetnost. Leta 2020 so prek spleta priredili Festival sodobne glasbe in v program umestili tudi Kvartet za konec časa. »Ta kvartet je bil napisan in izveden v taborišču leta 1941. Po tem sem si rekla, zdaj ni več izgovorov, da nekaj ni mogoče.« Zanjo je bila to pomembna življenjska lekcija. »Vsi imamo boljše in slabše trenutke, ampak tako zelo sem pozorna na to, kar se dogaja po svetu in katere so tiste res hude težave, denimo vojna, lakota. Imam službo, sem na varnem, delovanje v kulturi je tisto, s čimer lahko sama pripomorem k boljšemu svetu. Zato je tako pomemben tudi pogled v preteklost. Da vidiš, s kakšnimi težavami so se ljudje že soočali in kako so jih premostili. Mi gremo skozi težave današnjega časa in poskusim narediti korak naprej. Tudi za generacije, ki pridejo za nami.«

Če čutiš močno strast do nečesa, je najlepše, ko to strast posadiš med druge ljudi, meni Tatjana. »In opazuješ, kako obrodijo sadovi.« Letos so priredili koncert z naslovom Floralia, ki ga je oblikoval klarinetist Mate Bekavac in ansambel FB banda in je imel še posebej močno sporočilo. Spojitev arabskih in judovskih melodij na istem odru je nakazovala možnosti sobivanja na tem svetu. »Ta izvedba je bila tako močna, da sem prvič prav fizično občutila, kaj pomenita strah in bolečina. Tudi drugi poslušalci so bili zelo ganjeni. Glasba … to je nevidna nit do človekove notranjosti, do duše, do srca.«