»Ko je bil Iztok Kovač še umetniški vodja Zavoda En-Knap, je vsakega novega plesalca, ki se je pridružil skupini in tudi druge sodelavce, najprej peljal v rudnik. To je bila neke vrste iniciacija,« razloži Marjeta. V rudniku je začutila krutost in brezkompromisnost rudarskega poklica. Ob spominu na to pa ji takoj pride na misel tudi krutost poklica sodobnega plesalca. »Vsakodnevno je izpostavljen poškodbam, ena poškodba in si lahko ob poklic. Tudi ples je težaško delo, na nek način gre za ekstremni šport.« V prid čim boljši telesni pripravljenosti plesalci En-Knapa vsako jutro začnejo z ogrevalnim treningom, ’jutranjim klasom’, kjer imajo res širok diapazon od baleta, sodobnih tehnik, igre... do boksa. Prav zato, da so potem vsestranski performerji, pa tudi da se preprečijo morebitne poškodbe.« Nadalje potem tekom dneva z avtorji delajo na novih predstavah, obnavljajo stare ali se pripravljajo na gostovanja.
Satelit sodobnega plesa v Mostah
Marjetina poslovna pot se je začela tlakovati že v Berlinu, ko je zaključevala študij primerjalne književnosti in germanistike na Freie Universität Berlin. Odločila se je slediti svojim zanimanjem in izbrala neformalno izobraževanje s področja kulturnega menedžmenta. »Za eno leto sem odšla s štipendijo Fundacije Robert Bosch Stiftung, ki je imela program za dvanajst kulturnih menedžerjev iz srednje in vzhodne Evrope, delat v Literaturhaus v Hamburg.« Tako se je usmerila v podporne poklice v kulturi, ki v Sloveniji večinoma spadajo pod nevladni sektor. Do sodobnega plesa je prišla po naključju, ko je v okviru študijskih obveznosti organizirala filmski festival v Berlinu in nanj povabila režiserja Saša Podgorška. Prek njega je spoznala En-Knap in kasneje pri povratku v Slovenijo z njimi začela sodelovati kot producentka. To je bilo šestnajst let nazaj. Leto zatem, ko je Iztok na lastno iniciativo vzpostavil stalno plesno skupino ansambel En-Knap Group po vzoru baletnih in drugih ansamblov javnih institucij. »To je bilo nadvse intenzivno in težko obdobje, ki pa se je, kot kaže obrestovalo. V malem obsegu, z minimalnimi sredstvi za vzdrževanje take strukture in z enakimi sredstvi, ki so bila prej za produkcijo, se je zdaj vzdrževal ansambel z rednimi honorarji za plesalce.«
Zavod En-Knap je potem leta 2009 začel upravljati s Španskimi borci. Tako je to socialistično-modernistično arhitekturno prizorišče postalo domicil stalne sodobne plesne skupine in s tem največje slovensko prizorišče (javna infrastruktura z 2.200 m2 površine), posvečeno sodobnemu plesu, ki ga upravlja nevladna organizacija. Marjeta vodi Španske borce od leta 2011. »Naš prihod v Borce je bil zelo specifična situacija. Včasih pomislim na arhitekta zgradbe Jugovca. Predlagali so mu, naj postavi objekt, ki bo komuniciral z okolico, a se mu je zdelo to tako nemogoče, da je raje naredil ’vase obrnjen, zaprt sarkofag’, kot se je izrazil sam. Tudi sodobni ples je priletel v ’speče’ ljubljanske Moste kot kakšen satelit.«
Tako je bilo potrebno vložiti precej truda v povezovanje z lokalnim okoljem, vzpostavljanje različnih programov, projektov, ki so ljudem približevali sodobni ples. »Na novo smo morali zgraditi publiko, pripravljati programe ne samo za tiste, ki ples že tako spremljajo. Zdelo se nam je pomembno, da začnemo tudi pri najmlajših, zato smo vzpostavili številne programe kulturno-umetnostne vzgoje. To je tek na dolge proge, ne pa projekt od danes do jutri, kjer porabiš veliko energije in vztrajnosti. Rezultati so vidni šele po nekaj letih.«
Z dušo, srcem in telesom
Kakor Marjeta vsakodnevno vlaga energijo in vztrajnost v organizacijske stvari, pridobivanje sredstev, »ni lahko zagotoviti sredstev za nemoteno delovanje, plače, honorarje,« pisanje razpisov, morajo tudi plesalci pripadati sodobnemu plesu z dušo in srcem, ne le s telesom. »To je krut poklic, tudi v smislu ranljivosti same umetnostne zvrsti sodobnega plesa, ki ni institucionaliziran. Plesalci sodobnega plesa imajo neprimerljive pogoje, denimo z baletnimi ustvarjalci, čeprav imajo povsem primerljivo izobrazbo. Nimajo beneficiranega staža, večina jih je samozaposlenih, da o sistemu pokojnin ne govorimo. Baletni plesalci delujejo znotraj javnih institucij opere, baleta v Ljubljani in Mariboru, plesalci sodobnega plesa pa znotraj nevladnih struktur, v prekarnih delovnih pogojih. Krivična razlika izhaja iz tega, da sodobni ples nima svoje javne institucije in je zato odrinjen na obrobje.« Vlada zdaj na tem področju obljublja spremembe, ki jih »težko pričakujemo«.
»Če se ne bi zaljubila v ples, v vseh njegovih razsežnostih pa tudi v Iztoka, s katerim sva si ustvarila družino,« se nasmehne Marjeta, »bi težko vztrajala v tem poklicu.« Nadvse pa jo motivirajo tudi dogodki, dosežki, ki »presegajo meje zmožnosti in prepoznavnosti sodobnega plesa v Sloveniji«.
»Naše produkcije gostujejo na najbolj prestižnih festivalih sodobnega plesa od New Yorka do Hong Konga. Ali pa, ko pride na naše avdicije od tristo do štiristo plesalcev z vsega sveta samo zato, da bi se pridružili ansamblu En-Knap.« Zelo jo veseli tudi, ko se njihove predstave igrajo na velikih odrih Slovenije, tam, kjer sodobnega plesa navadno ni; Križanke, Gallusova dvorana Cankarjevega doma …
»Motivira me premikanje mej na področju slovenskega sodobnega plesa, pa četudi iz pisarne, iz ozadja, pri čemer mi pomaga kolektiv neprecenljivih sodelavcev Španskih borcev.«
