Že Irenina nono in nona sta živela v Luciji in bila v stiku z morjem. Ukvarjala sta se s kmetovanjem in deloma tudi solinarstvom. »Ampak moj oče Ugo je bil najbolj povezan, skorajda obseden z morjem,« se spominja direktorica zavoda. Ugo Fonda je bil biolog, potapljač in ribogojec. »To strast je prelil na mojega brata, mene pa je prej odneslo še v druge vode. Doktorirala sem iz molekularne biologije, prevzel me je ta mali svet.« Irena Fonda je tako nekaj časa delala na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, na področju razvoja bioloških zdravil proti raku, kasneje pa se je pridružila družini pri delu v ribogojnici Fonda. »Moj oče je pred približno tridesetimi leti začel govoriti o ideji, ki se mu je zdela zelo pomembna.« Med različnimi obdobji potapljanja je ugotovil, da se morske globine zelo hitro spreminjajo. Število rib je upadalo, določene vrste so začele izginjati ali so bile manj prisotne. »Zamislil si je, da bi pod vodo naredil določene strukture, ki bi dajale dodaten življenjski prostor živalim. Vendar takrat ni bilo zakonske osnove, na podlagi katere bi lahko to naredil.« Kot alternativno rešitev si je Ugo Fonda zamislil ribogojnico, ki bo obenem tudi zatočišče drugim živalim. Po več kot dvajsetih letih dela v ribogojnici pa sta se Irena in njen brat začela pogovarjati o tem, kaj se jima zdi pomembno, kaj bi bilo dobro še narediti za naravo. »Lean se veliko potaplja in je opažal, da gre morju vse slabše. Morje nam veliko da iz preživitvenega vidika in tudi z vidika lepot, mipa morju zelo malo lepega damo nazaj.« Zaželela sta si uresničiti očetovo idejo, jo sicer dodelati in k sodelovanju povabiti še več ljudi. Tako je nastala nevladna organizacija YouSea, katere glavni namen je zaščita morja in biodiverzitete v njem.

Morska oaza Piran

Prvi projekt, na katerem so začeli delati, je bil postavitev Morske oaze Piran oziroma podvodne strukture, »ki bi omogočala bolj trajnostni način gojenja morskih organizmov in sočasno omogočala spremljati, kako takšen način vpliva na ohranjanje biodiverzitete v našem morju«. Postavili so jo pred dobrimi štirimi meseci. Struktura je narejena iz betona z vstavljenimi apnenčastimi kamni, je ekološko sprejemljiva in bo služila svojemu namenu vsaj stoletje. Ima podobno vlogo kot naravni podvodni grebeni, ki jih pri nas skorajda ni. Poveča obseg trdnega dna in s tem zagotovi površino za gojenje organizmov. Hkrati je to bivališče, skrivališče in zatočišče za mnoge druge morske organizme, s tem pa vpliva na ohranitev biotske pestrosti morja. Morska oaza je tako v kratkem času postala zavetje mnogih organizmov. Že po nekaj mesecih od postavitve so se na njej naselile prve združbe mnogoščetincev in mahovnjakov, v njej živijo tudi številne vrste rib, kot so fratrci, brancini, orade, pisanice, ovčice, šargi in balestre.

Morska oaza Piran je tudi zgleden primer sodelovanja nevladnega in podjetniškega sektorja. »Ko smo začeli, se nam je zdelo, da bi bilo dobro privabiti kakšnega sponzorja. Ko gradiš, delaš, začneš projekt, vedno skočiš v Bauhaus. Pa smo pomislili, če delajo toliko stvari za hiše za ljudi, mogoče bi nam pomagali narediti tudi eno malo hišo za ribe in druge živali. Tako smo jih prosili, če bi bili naši podporniki.« Trgovec se je izkazal tako, da je v celoti financiral ta projekt. »Tako so nam oni sploh omogočili začetek in nam dali plavuti,« pove Irena.

Morska oaza Piran je izjemna priložnost za raziskovanje, opazovanje in izobraževanje. »Hitro smo se začeli zavedati, da je pri našem delu zelo pomembno vključiti javnost in se usmeriti k izobraževanju. Tako smo začeli delati različne razstave, kot je recimo Prebivalci tvojega morja. Imeli smo razstavo podvodnih fotografij fotografa Borut Furlana, ki je naš podpornik že od začetka.« Furlanovo delo je zanje zelo pomembno, saj iz morskih globin pripelje tisto, kar je očem skrito. Tako sploh izvemo, kdo živi v morju pri nas. »Ko enkrat spoznaš te živalice, pa se težko izogneš temu, da jih nimaš rad. In ko jih imaš rad, potem razmišljaš, kako bi jih zaščitil.«

Nemo in pisanica

Irena je nedavno ugotovila, kako močna je lahko popularizacija določenega lika. Na nedavnem predavanju, na katerem je bilo okoli stopetdeset ljudi, je vprašala, kdo je Nemo. Vsi, brez izjeme, so ga poznali. »Koliko jih pa pozna pisanico?« je bilo naslednje vprašanje, na katerega se ni dvignila nobena roka. »Pisanica je taka lepa ribica, ki živi pri nas, tigrasta z vijoličnim madežem. Pa tudi karizmatična je. Tako je teritorialna, da hoče pregnati tudi tebe, čeprav si bistveno večji od nje.« Tako kot so ljudje vzljubili Nema prek risanke, bi jim lahko tudi druge morske živalice približali na podoben način, razmišljajo v zavodu.

Pred kratkim so z Okoljem Piran in podjetjem Spar naredili tudi projekt ozaveščanja o morskih travnikih. Imenujejo jih zeleni zakladi našega morja. »Čeprav ljudje niso navdušeni nad morsko travo, ko stopijo nanjo, je ta trava eden izmed pomembnih proizvajalcev kisika. Kadar jo gledaš na sončen dan, vidiš mehurčke. Je življenjski prostor mnogim živalim in tudi njihova hrana.«

V zavodu so prepričani, da lahko ljudje z na videz majhnimi dejanji naredimo veliko za morje, če to počnemo vsi. »Tako smo pripravili cel kup majhnih izzivov, s katerimi spodbujamo ljudi. Eden izmed takih je recimo 'Naj bo lepše', ki poziva, da vsakič, ko greš na plažo, kot vstopnico pobereš vsaj pet odpadkov. Tistih manjših, ki jih komunala težje pospravi, denimo cigaretni ogorki, palčke in žličke od sladoleda, papirčki, obliži, palčke od lizik … Tega je ogromno in če ne poberemo, jih bo odplaknilo morje.«

Direktorico zavoda nadvse veseli, ko se ekipa širi in vidi, da so mladi še bolj entuziastični kot oni. »Res je lepo, ko dobiš take sodelavke, kot je Hana Hanžek Turnšek, pa naša Noemi Ludvik.« Hana, magistrica Varstva narave, se je z junijem zaposlila kot prva zaposlena sodelavka in »je zelo velik doprinos k ekipi«. Noemi bo na temo Morske oaze Piran naredila svojo magistrsko dizertacijo. Sicer pa Irena upa, da bo s pomočjo razpisov, ki so jih prijavljali letos, pri zavodu kmalu možnih še več zaposlitev.

Kakšen pa je njun odnos z bratom Leanom glede na to, da je morje njuna vez že od nekdaj in sta prepletena tudi poslovno? »Zelo dobro se razumeva. Štiri leta je starejši od mene in pravzaprav me je vedno čuval, še vedno čutim tako. Čeprav hodiva po isti poti, jaz vedno gledam bolj pod noge, vidim kamne, školjke … On pa ima pogled vedno usmerjen kilometre naprej in vidi tja, kamor jaz ne. Jaz tako pazim, da se ne spotakneva, on pa, da prideva daleč. Tako se dopolnjujeva.«