Oceno ustavnosti 36. b, 36. c, 36. č in tretjega odstavka 43. člena novele zakona o zaščiti živali, ki se nanašajo na kvalificirane prijavitelje suma mučenja živali in na delitev ostanka kupnine za inšpekcijsko odvzete živali, je zahteval državni svet. Na spornost zakona je opozorila tudi zakonodajno-pravna služba (ZPS) državnega zbora. »Gre za zakon z veliko pomanjkljivostmi v normativni izvedbi in rešitvami, ki so notranje neskladne. So tako pomanjkljive in sporne z ustavnopravnega vidika, da jih zakonodajalec ne bi smel sprejemati,« je posvarila državnozborska pravnica Sladjana Ješić. Koalicijska večina je zakon kljub temu podprla.
Čigava volja bi obveljala?
Da utegnejo biti pri izvajanju tega zakona težave, je šele zdaj, ko so nekateri njegovi členi v ustavni presoji, priznala tudi vlada. Kvalificirani prijavitelji, to so člani društev za zaščito živali z opravljenim najmanj 40-urnim tečajem, bodo namreč gledali pod prste inšpektorjem. Če bodo ocenili, da je ogroženo življenje živali, bodo o tem obvestili veterinarsko inšpekcijo, ta pa jih mora z ugotovitvami seznaniti v 48 urah oziroma drugi delovni dan po preteku tega roka. Če se kvalificirani prijavitelj z ugotovitvami inšpekcije ne strinja, lahko zahteva, da o njih ponovno presodi tričlanska komisija. Pritožba zoper odločitev te komisije pa ni mogoča.
Veterinarska stroka in ZPS sta opozarjali na spornost takšne rešitve, vendar so jo koalicijske stranke mirno uzakonile, predsednik vlade Robert Golob, njegova partnerka Tina Gaber in poslanka SD Meira Hot pa so še isti večer, ko je državni zbor izglasoval ta zakon, nazdravili temu »uspehu«. Zdaj vlada ugotavlja, da bi se utegnile v praksi pojavljati težave, povezane s kvalificiranimi prijavitelji, kajti avtorice novele zakona o zaščiti živali so v njem pozabile opredeliti konkretne posledice, ki bi jih imela odločitev omenjene komisije na inšpekcijski postopek. Ni namreč jasno, čigava volja bi obveljala, če bi denimo inšpektor domnevnemu mučitelju živali pravnomočno odredil popravljalne ukrepe, tričlanska komisija, ki bi se ji zaščitnik živali pritožil, pa bi kasneje odločila, da je treba živali rejcu odvzeti. Zakon namreč ne določa, ali drugačna odločitev komisije inšpekcijski postopek ustavi ali ne.
O delitvi denarja prosto presoja inšpektor
Temu so med sprejemanjem novele zakona o zaščiti živali nasprotovali tudi na upravi za varno hrano. Pripravili so predlog amandmajev, s katerimi bi odpravili ustavno sporne rešitve, a so jih koalicijski poslanci gladko povozili. Vršilka dolžnosti direktorice uprave Vida Znoj je te prezrte amandmaje zamolčala. Zamolčala je tudi, da so njeni strokovni sodelavci opozorili, da institut kvalificiranega prijavitelja pomeni poseg v strokovnost in neodvisnost odločanja inšpekcijskega organa, zaradi česar so predlagali črtanje vseh členov, ki se nanašajo nanj. »Takšne določbe omogočajo nastavke za vzpostavitev vzporednega mehanizma nadzora, saj se predstavnikom nevladnih organizacij oziroma pooblaščenim svetovalcem podeljujejo določene pristojnosti, ki so sicer pridržane državni upravi,« so posvarili tudi državnozborski pravniki. Toda vlada kljub opisani zakonski zmešnjavi še vedno meni, da sodelovanja kvalificiranih prijaviteljev pri inšpekcijskih postopkih ni mogoče razumeti kot vzporednega sistema nadzora.
Predmet ustavne presoje je tudi tretja alineja 43. člena zakona o zaščiti živali, ki se med drugim nanaša na porabo ostanka kupnine prodanih živali, ki jih je inšpektor odvzel rejcu. Prej je po poplačilu stroškov inšpekcijskega postopka morebiten ostanek denarja dobil bivši lastnik živali, po novem zakonu pa med drugim pripada nevladnim organizacijam s področja zaščite živali. Vlada z zamikom priznava, da je nedodelana tudi ta zakonska rešitev, saj ne določa meril oziroma postopka razdelitve ostanka kupnine. Ta odločitev je stvar proste presoje inšpektorja, ki je živali odvzel, zato vlada predlaga, da je treba razdelitev ostanka kupnine urediti sistematično in transparentno.
Če ne bi odločba inšpektorice Danuše Štiglic o odvzemu Možganovih goved padla in če ne bi živali (prvič doslej) vrnili rejcu, bi spremenjeno določilo o razdelitvi ostanka kupnine veljalo že za ta primer. To pomeni, da je bil predlog državnega sveta ustavnemu sodišču, naj do končne odločitve zadrži izvajanje zakonskih določil, ki so predmet ustavne presoje, umesten, vendar so ga ustavni sodniki soglasno zavrnili.
