Težko bi prešteli članke, ki smo jih v Nedeljskem dnevniku napisali o stiskah in zagatah starejših, ko v jeseni življenja s pomočjo svojcev iščejo svojim potrebam primeren prostor pod soncem. Neštetokrat smo posredovali tudi opozorila stroke in zaposlenih, ki dneve namenjajo oskrbi ljudi v domovih za starejše ali sorodnih zavodih. In kaj se je v teh letih premaknilo na bolje? Bore malo, kar velja tudi za aktualno vlado. Za vse starejše, ki potrebujejo oskrbo, bo tudi poskrbljeno, je optimistično sporočilo ministrstva za solidarno prihodnost, ki naj bi bilo porok za hitrejše premike pri urejanju razmere za starejše. Ali je upravičilo svojo vlogo? Žal (še) ne.
Prirezovanje slavnostnih trakov in pisma namere o gradnji novega, primernejšega doma za starejše, kot so ga nedavno podpisali v Izoli, so pohvale vredni koraki. Se pa v kriznih razmerah, ko zaradi pomanjkanja kadra prazne samevajo postelje po domovih za starejše, to zdijo le prazne geste, svojevrstni politični ceremonial, ki pomaga pri negovanju javne podobe politikov in med ljudmi (volilci) krepi občutek, da se »nekaj vendarle premika«.
Kar za dostojno preživljanje starosti potrebujejo vsi, ki so in bodo vključeni v mrežo institucionalne oskrbe ali oskrbe na domu, je dobro izučeno in primerno osebje, ki razume izzive poklica, v katerem dela. Da ne bo pomote, takšnih kadrov v naših domovih ne primanjkuje, primanjkuje pa kadrov nasploh. Potrebujemo zadostno število zaposlenih, ki bodo za svoje delo tudi ustrezno plačani. Brez pravilnih ukrepov bodo posledice kadrovskega pomanjkanja vsako leto očitnejše, na kar redno opozarjajo pri Skupnosti socialnih zavodov – žal brez resnejšega učinka tudi pod aktualno vlado. Nedeljski dnevnik
