Velikokrat se sprašujemo, kaj storiti, da bi državljane spodbudili, da posegajo po vsebinah verodostojnih, neodvisnih in kakovostnih medijev. Še večji izziv je, kako jim sporočiti, pojasniti, da bo z odhodom dobrih medijev in dobrega novinarstva ogrožena demokracija, ogrožena svoboda. Kako te abstraktne pojme in več kot tesno povezavo med novinarstvom in demokracijo sploh opisati, prenesti in vsaditi v naše glave, napolnjene z digitalnim impulzi nepomembnih, zabavljajočih, zavajajočih in tudi napačnih informacij?
Misija nemogoče? A smo optimisti. Prvi znak, kako dragoceno je zaupanje, se je po dolgem času pojavil v pandemiji, ko se je znova množično posegalo po medijih, ki so državljanke in državljane oskrbovali z natančnimi, verodostojnimi in ključnimi informacijami. Za razliko od družbenih omrežij, ki so bruhala laži, dezinformacije, kvaziznanost in ostale informacijske odpadke, so se ljudje vrnili k tistim, ki jim zaupajo. A želeli bi si, da se k dobrim in zaupanja vrednim informacijam ne bi vračali le ob izrednih dogodkih, ampak tudi sicer. Ko nam gre dobro. Ko se zdi, da vsi sistemi delujejo, vključno z demokracijo.
Kdo bo, če dobrih medijev in novinarjev ne bo, razlagal svet, opozarjal, da se bližamo mraku postfašizma, ki nas vleče v nepredstavljive črnine, gledal pod prste politikom, ko bodo ti oprezali po še kakšni Litijski, in računali evre, ki bodo kapnili pri morebitni izgradnji novega bloka nuklearke? Kdo bo glas, odmev tistih, ki nimajo formalne moči, ki so v stiski in nenazadnje tistih, ki so v svojem lokalnem okolju ustvarili kaj lepega, dobrega, presežnega? Večer
