V družbi imamo velike skupine ljudi, ki se čutijo še prav posebno poražene in spregledane. Kako se odzvati, če si moral za več tednov zapreti svojo dejavnost, obenem pa si lahko videl politike brez mask in spreminjanje pogojev takrat, ko so stranke potrebovale »proste vikende« za svoje shode? Ni čudno, da sta se odpor do politikov in nezaupanje v ukrepe zlepila v isti problem. S tem je nastala velika težava, ki je preprosto ne moremo rešiti tako, da na ljudi pokažemo s prstom in rečemo, da so nesposobni treznega razmisleka. Jeza je grozljiva in ljudi druži odpor do avtoritarne pozicije v družbi, ki je zgodovinsko gledano vendarle liberalna.
Rešitev še vedno vidim v dialogu. Z njim nam seveda ne bo uspelo pomiriti tistih, ki jih skrbijo čipi, antene in 5G, a morda bomo pomirili vse tiste, ki imajo povsem legitimne pomisleke, na katere lahko ponudimo razumne odgovore. Težko bi privolil v to, da lahko samo dvignemo roke in rečemo, da nič ni več mogoče. Če pogledamo širše, je sleherna kriza priložnost za nekaj novega. Potrebujemo novo politiko. Ona
