Državi je, logično, v interesu, da so tukajšnji kmetijci in predelovalci uspešni. A to, da bi prek lastniških vzvodov »zagotavljali police«, je v neskladju z načeli dobrega upravljanja, ki ga taista država, ko ji to ustreza, razglaša na veliko. Še več, to celo s predpisi ni v skladu. Lastnik se namreč ne sme vtikati v operativno poslovanje, njegovi predstavniki v družbi morajo upoštevati interese družbe, mar ne? In ti so, da zadovoljijo kupce, ki so kralji. Tudi če država prek lastništva oziroma na valu jezdenja danes globalno tako priljubljenega protekcionizma zagotovi kilometre polic, to ni jamstvo, da jih bodo kupci, ki so kralji, povohali. Slovenski izdelki morajo biti dobri in le tako jih bodo ljudje kupovali.
Seveda je res, da obstajajo trgovine, ki so last kmetijstva in živilskopredelovalne industrije. A tak model je lahko uspešen samo v okoljih, kjer z lekarniško preudarnostjo tehtajo med interesi kupca, trgovca in živilci. Skratka, znati se morajo zmeniti, in to pravilno oziroma v skladu s predpisi. To pri nas ne gre. In v tem okolju naj bi državni lastnik, trgovec, kmetje in živilci bili uspešni za isto mizo? Žal še nismo tam, trg zna bolje, še posebej pri nas, to vidimo vsi, ko nakupujemo.
Država prek različnih instrumentov, predvsem ozaveščanjem kupcev, lahko pripomore k večji privlačnosti domačega, saj to gotovo je bolj sveže in tudi zato boljše. Poleg tega bo za kmetijstvo in predelovalno industrijo naredila več, če bo mladim pomagala recimo pri stanovanjih, s čimer bo pomagala, da bodo ljudje imeli več denarja za kupovanje slovenskega živeža. V šali povejmo: več socialnih stanovanj, manj državnih polic, več slovenskega masla. finance.si
