Migranti so resurs, ki ga Evropa, pa tudi večina razvitih zahodnih družb potrebuje najmanj kot redke kovine za polprevodnike in akumulatorje električnih vozil. Delamo pa vse, da teh resursov ne bi dobili. Ne želim iti predaleč v primerjavi med ljudmi in surovinami, a tako kot polprevodniki ne rastejo na drevesih, tudi »transformacija« migrantov v državljane, ki se vživijo v novo sredino in prispevajo k skupnemu dobro, zahteva investicije. Ampak tega ne moremo in ne zmoremo. Ker se takoj zasliši kričanje, češ, ves denar za migrante, kaj pa naši ljudje? Končni rezultat je situacija, v kateri ljudje vseeno prihajajo, a se znajdejo v družbi, ki je do njih sovražno razpoložena, ki ne vlaga v njihovo integracijo. Ustvarjajo se geti in socialne stiske, ki povzročajo stiske in težave, ki bi se jim lahko izognili. A se jim nočemo in ne znamo.
Sloveniji bodoči pakt o migracijah in azilu ponuja priložnost za drugačen pristop. Namesto da izganjamo ljudi, ki so se pri nas ustalili in imajo zaposlitev, lahko za uspešno integracijo svoje migrantske kvote, in še koga, porabi tisti dober milijon evrov, ki jih bomo dobili iz Bruslja, poleg tega pa še skoraj tri milijone, ki jih bomo prihranili, če se jih ne bomo skušali znebiti. Ne le zato, ker želimo biti humana in solidarna družba, ampak zato, ker jih potrebujemo. Ne le dobro stotnijo, ampak tudi kakšnega več. Kdo ve, morda pa bo med njimi ali njihovimi potomci poleg šoferjev, babic, natakarjev, zdravnikov, šlosarjev in inženirjev tudi kakšen bodoči Kylian Mbappe. Večer
