Zmerni uspehi posameznih levosredinskih strank na evropskih volitvah prikrivajo izjemno slab rezultat, ko jih gledamo kot celoto. Kljub temu da so izkupički levosredinskih strank daleč od katastrofalnih (razen Levice so vse dosegle rezultate z zgornjega roba fluktuacij v javnomnenjskih anketah zadnjih mesecev), jih je velik uspeh strank desno od sredine potisnil v vlogo nedvoumnega poraženca.
Vladajoča koalicija se lahko tolaži, da ima na evropskih volitvah desnica vselej prednost in da po številu glasov vsota strank levo od sredine ne zelo zaostaja za strankami desne opozicije. Toda tokrat je bila udeležba zelo visoka, le za kakšnih deset odstotnih točk nižja od volilne udeležbe, ki smo je bili vajeni na parlamentarnih volitvah v prejšnjem desetletju. Precej množična generalka, torej, ki je potrdila javnomnenjske ankete zadnjih mesecev. Kdo bo skomignil z rameni in rekel, da je pač del volilcev, ki so pred dvema letoma omogočili premočno zmago levosredinskim silam, tokrat ostal doma, kot se je zgodilo še na vseh evropskih volitvah doslej. Seveda drži.
Toda rezultati kažejo, da se politična faza pospešene polarizacije, ki se je začela v času tretje Janševe vlade, nadaljuje; uspeh Petra Gregoriča je eden od simptomov tega nadaljevanja, kot tudi neuspeh novih populističnih gibanj, ki hočejo prekiniti sedanjo dvopolno logiko in igrajo na karto novih tem. Enako lahko rečemo za soliden rezultat Golobove stranke, ki (kljub lastnemu trudu v nasprotno smer) ni implodirala sredi mandata, temveč je izboljšala rezultate svoje predhodnice s prejšnjih evropskih volitev. Toda ena stran v tej polarizirani stvarnosti uspeva ohranjati visoko stopnjo mobilizacije; druga pa ne. To utegne zanjo postati precejšnja težava. n1.info
