Intelektualna dediščina s konca 20. stoletja nas je po letu 1989 napotila v smer razmišljanja, da je čas vojn, avtokracij in ksenofobnega nacionalizma za nami. Če bi nas samo prijazno opomnili, da moramo še naprej brati kritične pričevalce in pričevalke 20. stoletja ter ne nasedati predstavi, da je človek opustil mentalno in fizično zatekanje k nasilju, da smo torej na dobri poti, da realiziramo idejo družbene pogodbe, ko človek človeku več ne bo več volk, temveč bo konflikte razreševal razumno in z razpravo, potem bi bili nemara bolj pozorni in nas zaporedne krize, ki jih naštevate, ne bi ujele povsem nepripravljene. Tako pa smo se zatekli v lagodno potrošniško predstavo, da nam bo šlo samo še bolje. Nekaj časa se je zdelo, da bo naša največja dilema, katero formulo preobilja izbrati.
Pandemija kovida-19 nam je nastavila ogledalo z zelo ostrimi robovi. Z odzivi na pandemijo je postalo jasno, da smo se kot družba povsem oddaljili od temeljnih postulatov moderne liberalne skupnosti. Pred očmi so nam razpadale ideje skupnega dobrega in skrbi za dobrobit drugega. Države so bolj ko ne odpovedale v informiranju in komuniciranju s svojimi javnostmi, zato so se lahko bohotile dezinformacije. S proticepilskimi gibanji pa se je pokazalo, kako deluje absolutna pravica do moje izbire, v katero nas je socializiral potrošniški kapitalizem. Odločitve, ki so nam jih svetovali medijski in drugi guruji, so bile osvobojene vsake javne odgovornosti. Porušil se je status resnice, zbledelo je zaupanje v moderne institucije znanosti in medicine. Smo na kritičnem previsu, ko se kot skupnost ne le ne zmoremo, temveč tudi nočemo več pogovarjati. Vsakdo je upravičen do svojega mnenja, ne da bi bil za to strokovno kvalificiran ali bi kaj resnega prebral. Večer v soboto
