Pravni strokovnjak Rajko Pirnat je povedal, da ne vidi pravnega interesa, da bi SDS lahko priznanje Palestine izpodbijala, kar pomeni, da je Janša v hitropoteznem šahu dobil svoj šah mat, četudi je imel prav glede očitkov o proceduri. In tu se prava vprašanja za Slovenijo začnejo.
Prvo je seveda, komu in zakaj v Izraelu je Janša nekaj dolžan, da kljub eklatantnemu teptanju temeljnih človekovih pravic v Gazi, celo genocidu in popolnemu kršenju mednarodnega humanitarnega prava tako zavzeto, celo aficirano, brani interese Netanjahujeve skrajne desnice.
Drugo je, kje je meja pravne države in vladavine prava (in procedure), na kateri se demokracija vsebinsko zlomi. Pravi odgovor je, da je načelo pravne države brezpogojno, toda tako Janšev kot koalicijski manever dokazuje, da Slovenija v brezpogojnost pravne države in procedure na najvišji politični instanci očitno nikoli še ni prišla.
In tretje vprašanje je, kakšna v zadnjih tridesetih letih je Janševa vloga pri teh zaviralnih procesih.
Odgovor je bržkone spet dvojen. Najprej, da je ta vloga ključna in da je nihče ni zaigral v takšni meri kot on. Toda tu je ključen uvid, da Janša nemara sploh nima svojega niti pravnega niti moralnega protipola. Da je on le brutalno radikalizirana verzija partijsko-monopolne tranzicijske elite in poldemokratične logike, ki je Slovenija niti po načelu ločitve vej oblasti, pravne države niti boja proti različnim modusom korupcije nikoli ni uspela odpraviti. x Sobotna priloga Dela
