Če primerjamo 450 milijonov evrov, ki jih v gradnjo poldrugi kilometer dolgega predora ter navezovalnih cest vlaga mesto Köbenhavn – z izgradnjo bodo omogočili nadaljnji razvoj mestne marine in preusmeritev prometa pod zemljo, s tem pa pridobitev novih zelenih površin –, in okoli 90 milijonov evrov, kolikor bi jih država in mesto morala prispevati za gradnjo nekaj več kot sedem kilometrov dolge prepotrebne mariborske južne mestne obvoznice, ki bi širše mestno področje razbremenila vedno večjih prometnih obremenitev, takoj ugotovimo veliko miselno pa tudi materialno razliko med enim in drugim mestom oziroma državama. Prva kaže na strateški pristop Dancev, ki z vsakim, še tako dragim infrastrukturnim projektom dolgoročno pridobijo na različnih segmentih življenja v mestu, od učinkovitejše mobilnosti do zdravega in zelenega okolja. Slovenci takšne strategije nikoli nismo imeli, je nimamo in je najbrž tudi nikoli ne bomo imeli.

Na strokovni ekskurziji sem se znova prepričal, zakaj Slovenija nikoli ne bo Danska. Na Danskem se namreč s prometom in prometno infrastrukturo ukvarjajo strokovnjaki, nevladniki pa skrbijo za karitativne dejavnosti. In tako je na vseh za državo in ljudi pomembnih področjih, od zdravstva, energetike, prometa, sociale in še bi lahko našteval. Zato gospodarstvo in danska družba cvetita že stoletja. In zato mi ni čisto jasno, kaj neki je imel veliki Shakespeare v mislih s tistim verzom »nekaj je gnilega v deželi Danski«. Kaj bi šele napisal, če bi se Hamlet dogajal v Sloveniji. x Večer