Slovenija je tranzitna država, ki jo prečkata peti in deseti evropski koridor. Prostega pretoka blaga in ljudi čez našo državo ne moremo prepovedati, prometa bo samo še več, to je dejstvo. Okoli Benetk so zgradili šestpasovnice, v Gradcu prav tako, tudi Celovec, po velikosti primerljiv z Mariborom, ima šestpasovnice. Mi pa se zdaj vsak dan zatrpamo na nesrečnem ljubljanskem obroču, ki je bil začrtan v 70. letih prejšnjega stoletja, v nekih povsem drugih razmerah. Kar je še huje, Slovenija nima resnih načrtov, nima prostorskih aktov, vse se zamika v obdobje po letu 2025 ali celo 2030. Tu je država zagotovo pogrnila na celi črti. Tisti, ki so bili v preteklem desetletju za to zadolženi, bi morali razmisliti o tem, da bi vrnili del plače, ker si je niso zaslužili.
Če hoče država, politika rešiti problem, mora pokazati interes. Če obstaja interes, bo prioritete in zakonodajo postavila tako, da se bodo zadeve rešile. Torej: politika, če hoče, lahko reši vse. Ko je obstajal politični interes, smo v Sloveniji celo ustanovili lastno državo. Če bi obstajal politični interes, bi brez težav pospešili tretji pas na avtocesti, pripravili vse potrebno, da bi med Divačo in Koprom sočasno gradili dva nova železniška tira, takoj zagnali projekt za drugi blok jedrske elektrarne, preprečili, da se ustavi naše edino visokogorsko smučišče na Kaninu, čezmejno povezano z Italijo ... Ta sindrom večnega cincanja je tipičen slovenski problem, ki ga druge države nimajo. Zakaj je tako, si še vedno ne znam razložiti. Države, ki vedo, kaj potrebujejo za svoj razvoj, to zgradijo. Nedeljski dnevnik
