Trenutno so razmere takšne, kot so, seveda pa vedno obstaja možnost, da se med letom na področju investicijskih vlaganj tako v javnem kot zasebnem sektorju pogoji za poslovanje panoge izboljšajo, in bom zelo vesel, če bo realnost na koncu boljša. V letošnjem letu bodo gradbinci zelo odvisni od velikih državnih infrastrukturnih naložb, torej od tega, kakšna bo dinamika nadaljevanja gradnje drugega tira, in od tega, ali se bo končno s polno intenziteto zagnala gradnja tretje razvojne osi. Odvisno bo tudi od investicijskega ciklusa države na področju obnove cest in železnic. Potrebe so tu ravno tako zelo velike. Na povpraševanje po gradbenih delih bodo letos zagotovo še vedno vplivale posledice visoke inflacije in obrestnih mer, ki so v zadnjem letu upočasnile predvsem zasebno stanovanjsko in poslovno gradnjo.
Upanja, da bi k vzponu gradbeništva občutno prispevala popoplavna obnova, nimam. Tukaj je še veliko nedorečenega, dosedanja dela, ki so se izvajala, so sodila v sklop intervencijskih del, pravih načrtov glede sanacije tako vodotokov kot tudi druge infrastrukture še ni ... Ne glede na vse ta dela neke velike finančne teže v ponderju slovenskega gradbeništva ne bodo imela. Pri sanaciji vodotokov gre bolj ali manj le za zemeljska dela in izvajanje podpornih ukrepov, kot so zidovi, brežine in podobno. Vprašanje je tudi, kako, predvsem pa kdaj bo potekala nadomestna gradnja zrušenih stanovanjskih objektov in mostov. O investicijsko zahtevnejšem gradbeništvu pri popoplavni sanaciji lahko govorimo le pri gradnji cest, mostov in zahtevnih objektih visoke gradnje, za katere je še treba pripraviti projektno dokumentacijo in razen enega ali dveh mostov letos tu ne pričakujem velikih del.
