Ribiči niso uspeli, lov onkraj sredinske črte je ESČP označilo za sporno. Slovenija namreč meddržavnega spora o morski meji s Hrvaško ne priznava, čeprav očitno obstaja. Zanjo je namreč spor rešen v okviru arbitražnega sporazuma, s katerim se Hrvaška ne strinja. In tej jari kači političnih nesporazumov, sprenevedanj in tudi neznanja ni videti konca. Zgodbo s Piranskim zalivom smo dejansko zapravili ob osamosvojitvi, sredinska črta je zato naša usoda, tudi v tej razsodbi. Ribiči so seveda žrtev slovenskih političnih zablod glede veljavnosti arbitražnega sporazuma. Ta je v svetu merjenja realnih interesov in moči pravno precej votla in politično šibka rešitev. Mednarodno pravo je v tem klinču vedno bližje politiki kot pravu. Hrvaška je to dojela, Slovenija očitno še ne.
Najbrž bosta ribiški spor obe državi pometli pod preprogo, po skupnih debaklih v Strasbourgu se bosta raje izogibali neumnostim z globami. Zato verjetno državi ne bosta posegli po izvršbah plačilnih nalogov za pomorske prekrške, ki gredo v milijone evrov. To bi bil preprosto diplomatski škandal in tega nihče ne potrebuje. Najbolje bi bilo, če bi obe strani razumeli, da arbitražna razsodba pravno velja, politično pa je mrtva. Ljubljana ne more uresničevati nečesa, česar Zagreb ne priznava, in obratno. To je izhodišče za skupna pogajanja in iskanje novih paketnih rešitev glede mejnih in drugih nerešenih vprašanj. Tudi glede rešitev o skupnem ribolovu v širšem akvatoriju, seveda po načelu sorazmernosti glede slovenskih ribičev. Odlaganje problemov in vera v čudeže sta morda krščanska, nista pa učinkovita. Mladina
