V zadnjem letu smo poročali o osnovnošolcih in dijakih, ki so v šolo prinesli orožje – nož, kladivo, plastično imitacijo pištole – in z njim grozili vrstnikom, v redkih primerih pa koga celo napadli. Vodstva šole so o dogodkih obvestila center za socialno delo in policijo, to jim ob hujših dogodkih narekuje protokol, ponekod pa so na vhod postavili še varnostnika.
Ali je nasilja na šolah več?
Pred mesecem dni je odmeval suspenz petnajstletnega dijaka prvega letnika ljubljanske srednje šole, ki so ga zaradi domnevne grožnje napada na šolo in sošolce začasno izključili iz šole oziroma mu prepovedali prisotnost pri pouku. Je primerov nasilja na slovenskih šolah res vse več? »Tega ne morem z gotovostjo trditi. Smo pa na možnost nasilja res veliko bolj pozorni,« pravi upokojeni profesor fakultete za varnostne vede, psiholog dr. Peter Umek.
»Varnostniki ali detektorji kovin na vhodu v šolo posameznika, ki res namerava nekaj storiti, pač ne odvrnejo od načrta. Nikakor pa niso odveč navodila predvsem učiteljem, kako naj ravnajo v takih izrednih razmerah in kako naj se zaščitijo,« je prepričan sogovornik. Pogovoriti se je treba tudi z otroki, jim razložiti, zakaj je treba učiteljem povedati, če kak vrstnik ogroža druge ali če denimo v šolo nosi orožje. Spregovoriti morajo tudi o medvrstniškem nasilju, v vseh oblikah, ne samo o fizičnem. Največjo vlogo pri prepoznavanju sprememb pri mladostnikih kakor tudi pri (potencialnem) nasilju imajo starši in učitelji. V šolah so se dolžni odzvati na vsako nasilje, pojasnjujejo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Strokovno vodstvo ima na voljo protokol s konkretnimi smernicami, kako ravnati v takih primerih. Ravnateljem zagotavljajo podporo tudi svetovalci ministrstva in inšpektorata za šolstvo, strokovno podporo šolam pa še svetovalci zavoda za šolstvo. Najpomembnejše je preventivno delovanje in preprečevanje duševnih stisk otrok, kar je bil tudi eden od razlogov za zaposlitev okoli 250 dodatnih svetovalnih delavcev po epidemiji covida-19, še razlagajo. Različna gradiva za bolj varno in spodbudno okolje so na voljo tako otrokom kot tudi vzgojiteljem, učiteljem in strokovnim delavcem. »Vzgojno-izobraževalnim zavodom so na voljo usmeritve, pripomočki in orodja, ki so v pomoč pri prepoznavanju in tudi preprečevanju medvrstniškega nasilja, spolnega nasilja in spolnega nadlegovanja ter nasilja v družini,« še dodajajo na ministrstvu.
Preberite še: Pretiravanje ali previdnost: mama suspendiranega 15-letnika meni, da je kazen pretirana
Policija se odzove na vsako prijavo
Kot že rečeno, vodstvo šole ob hujših dogodkih obvesti socialno službo in policijo, kjer vsako tako grožnjo resno preiščejo. »Policisti se odzovemo na vsak tovrstni primer in ob prijavi ali zaznavi groženj nemudoma izvedemo vse prve nujne ukrepe za ugotovitev izvora in resnosti groženj, ob tem preverimo vse okoliščine in ukrepamo v skladu s pristojnostmi ter o tem obveščamo pristojne službe,« navajajo na policiji. Nasilja med mladimi se v policiji zavedajo: »Mladi zaradi neizkušenosti, nezrelosti in ob pomanjkanju osebne odgovornosti lahko hitro posežejo po nevarnem predmetu ali orožju. Z ukrepanjem preprečujemo nadaljevanje nasilja in morebitne hujše posledice.« Posebno pozornost namenjajo preventivi, v sodelovanju s šolami in vrtci namreč izvajajo preventivne dejavnosti tako za otroke in starše kot za strokovne delavce šole. »Kot družba moramo biti strpni drug do drugega, v primeru nasilja oziroma odklonskega ravnanja otroka pa je treba to prijaviti. S prijavo se bodo v vzgojo ali zaščito otroka vključile vse potrebne institucije in poskrbele, da tisti, ki izvaja nasilje, tega ne bo več počel, in da bo tisti, ki je žrtev, zaščiten.«
Grožnje je treba obravnavati oziroma ocenjevati. Po razlagi dr. Umeka so imeli Američani s tem kar velike težave, saj so kar naenkrat nasilne mladostnike in tiste, ki so grozili, pošiljali k psihologom, jih imeli »pod lupo«, ugotovili pa so, da jih je bila velika večina »normalnih«. Tako so obravnavali ogromno mladih, ki niso predstavljali resne grožnje, in jih neupravičeno obravnavali kot potencialne storilce. Potencialne napade je zelo težko napovedati, v primerih resnih groženj pa obstajajo določeni opozorilni znaki – potencialni storilci bodisi kaj zapišejo o načrtu bodisi o njem povedo vrstnikom, zanima jih, kje bi lahko dobili orožje, začnejo se drugače vesti. »Nikoli pa se taki primeri ne zgodijo z danes na jutri. Raziskave kažejo, da ne gre za impulzivno, temveč načrtovano dejanje,« še razloži. »Vedno pravim: ne bodimo začudeni, če se kaj takega zgodi pri nas, saj se lahko. Je pa panika povsem nepotrebna. Pozorni moramo biti na prikrito in odkrito nasilne posameznike in jim pomagati, če potrebujejo pomoč,« zaključuje upokojeni psiholog.
