»Urejamo področje, na katerem je že nekaj desetletij prisoten velik sistemski primanjkljaj,« je bil včeraj zadovoljen okoljski minister Bojan Kumer. »Problematiko se je podajalo od ministra k ministru, mi pa smo že lani ugriznili v to jabolko in se intenzivno usklajevali z resorji in interesnimi deležniki.«
Priprava ključnega državnega dokumenta je bila zahtevna, pravijo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (Mope). V širšem evropskem okolju je namreč sežiganje odpadkov tržna dejavnost, v Sloveniji pa so si pristojni začrtali drugačen scenarij, po katerem naj bi to izvajal koncesionar s statusom državne gospodarske javne službe. Ustrezen pravni okvir takšne službe so si zato morali izmisliti sami.
Odpadel sosežig v Šoštanju
V Celju jo sicer izvajajo že več kot 16 let. Uredba, ki jo je včeraj sprejela vlada Roberta Goloba, jo uzakonja in podrobneje ureja na dodatnih dveh lokacijah v Sloveniji. Čeprav to v besedilu uredbe ni izrecno navedeno, bi sežigalnici postavili na območju mestnih občin Ljubljana in Maribor. Ljubljana načrtuje sežigalnico ob regijskem centru za ravnanje z odpadki na Barju, Maribor je izbral lokacijo na Teznem, naložba je bila ocenjena na 60 milijonov evrov. Ker uredba ne predvideva sosežiga, je sočasno odpadla Termoelektrarna Šoštanj. V Ljubljani bi letno lahko sežgali do 130.000 ton gorljivih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, v Mariboru 50.000 ton, v Celju 40.000 ton.
Bolj gospodarne in okoljsko sprejemljive rešitve ni, poudarjajo na Mope. Več kot tri četrtine vseh tovrstnih slovenskih odpadkov so namreč komunalna podjetja in centri za ravnanje z odpadki prisiljeni izvažati, opozarja minister Kumer. Ker zmanjkuje prevzemnikov naših smeti, se te kopičijo na odlagališčih in vse bolj ogrožajo okolje in ljudi. Nazadnje je marca zagorelo na odlagališču v Puconcih. »Če želimo biti samozadostni in suvereni, moramo biti sposobni sami poskrbeti za svoje odpadke,« poudarja.
Bomo smeti izvažali na Nizozemsko ali v Grčijo?
V prehodnem obdobju, do zagona novih sežigalnic, bodo odpadke še vedno izvažali. Na ministrstvu že vodijo pogovore s potencialnimi prevzemniki na Nizozemskem in v Grčiji, čim prej želijo izpeljati tudi centralizirano javno naročilo, s katerim bi izbrali prevzemnika vseh naših odpadkov. Z njim bi podpisali štiriletno pogodbo. A tudi to odvažanje močno obremenjuje okolje. Za ponazoritev: leta 2021 se je v Sloveniji ustvarilo 173.000 ton gorljivih nereciklabilnih odpadkov. Za njihov odvoz je bilo treba naložiti 8600 tovornjakov, ki so do naprave za termično obdelavo v poprečju vozili 420 kilometrov daleč. V bodoče se bodo vozili še bistveno dlje, kar bo tudi dodatno finančno obremenilo proces obvladovanja odpadkov.
Če se bo udejanjil načrt Mope, bi nekoč v Sloveniji zmogli letno termično obdelati in energetsko izrabiti do 220.000 ton odpadkov. Z ustvarjeno toploto bi se ogrevala Maribor in Ljubljana, v kogeneraciji bi se sočasno proizvajala električna energija. Na ministrstvu napovedujejo, da bodo v čim krajšem času objavili mednarodni razpis za izbor koncesionarjev, sledijo postopki umeščanja v prostor in presoja vplivov na okolje. Bojazni pred onesnaževanjem zraka so neutemeljene, pomirja Kumer, okoljska zakonodaja na tem področju je stroga in neizprosna.
Tudi potem bomo odvisni od izvoza
Naložbo v leta 2008 dokončano sežigalnico Toplarne Celje je 70-odstotno financirala Evropska unija, 15 odstotkov je prispevala Slovenija. Včeraj sprejeta uredba ne predvideva državnega sofinanciranja. Povedano drugače: če ne bo sprememb ali dopolnitev, bosta morali občini naložbo financirati sami, prav tako bosta morali nositi breme tveganja zapletov pri pridobitvi okoljevarstvenega in gradbenega dovoljenja. »Morebitna državna pomoč ni prepovedana, ne vemo pa, kakšne bodo razmere čez pet do sedem let, ko bo prišlo do izvedbe,« pravi Kumer. Na ministrstvu zagotavljajo, da koncesionar ne bo nosil finančnih tveganj, ker mu bo država določila ustrezno visoko prevzemno ceno, zaradi česa se mu bo naložba izplačala.
Maksimalna skupna zmogljivost treh sežigalnic je z uredbo omejena na 220.000 ton na leto, kar je manj od količin za sežig primernih odpadkov, ki jih zdaj ustvarimo v Sloveniji. Tudi potem bomo torej še odvisni od izvoza. A le za približno deset let, so optimistični na ministrstvu. Količine odpadkov se bodo namreč zlagoma zmanjševale zaradi evropskih direktiv in uvajanja krožnega gospodarstva ter povečanja deleža recikliranja, je pojasnil Kumer.
