Besedno zvezo velika koalicija, točko, ko si v objem padejo levi in desni, je v slovenskem političnem prostoru znova populariziral Anže Logar, ko se je lani izpisal iz SDS in ustanovil stranko Demokrati. Logar zagovarja projektno široko koalicijo, ki naj bi naslovila razvojna vprašanja v državi. V Janševo vlado brez levosredinske stranke s tega vidika raje ne bi šel. Mešana vlada se na papirju sliši dobro, kaj pa politična realnost? Je takšna koalicija resnično v korist državljanov ali zgolj politični manever brez prave vsebinske podlage? To je bilo izhodiščno vprašanje včerajšnje okrogle mize v organizaciji SD.

Kučan: Velika koalicija ni možna

Predsednik SD Ljubljana Marko Koprivc in nekdanji predsednik republike Milan Kučan sta se na dogodku strinjala, da velika koalicija ni možna, saj da je prepad med vrednotami na desnem in levem političnem polu za kaj takšnega trenutno prevelik. Koprivc je zato zavrnil možnost sodelovanja z Demokrati. Anžeta Logarja. Da za to ni pogojev, je menil tudi Kučan. Po njegovem velika koalicija ne bi bila koristna za družbo, ampak bi predstavljala vir novih konfliktov. Kot pravi, bi Sloveniji bolj koristilo sodelovanje glavnih političnih akterjev pri ključnih projektih in razvojnih ciljih. Glede tega, ali je slednje tudi realna možnost, pa je bil skeptičen.

Kučan je ob tem opozoril na spodjedanje zaupanja v institucije vlade, parlamenta in predsednice republike. To, da ob njenem nagovoru v DZ ni bilo niti opozicije niti vlade, se mu zdi ponižujoče. Demokratična država brez zaupanja v avtoriteto institucij ne more delovati, je še dodal: »Tisti, ki želijo kaos in v neurejenih razmerah uveljavljati svoje politične, osebne, ekonomske in finančne interese, imajo v prvi vrsti interes pokopati avtoriteto institucij, zlasti pravosodja.« Našteto so simptomi politične kulture v Sloveniji. Nedaven primer (ne)zmožnost projektnega sodelovanja preko pola pa so recimo poskusi sprememb volilne zakonodaje. Prejšnji mesec smo poročali, da je koalicija blagoslovila predlog NSi glede uvedbe preferenčnega glasu na volitvah v DZ, kjer pa so si zatem premislili glede lastne pobude.

Razlogi za takšen preobrat so različni, k temu pa prispeva tudi širše političen trend porasta populizma v Evropi in drugod, ki zavira dialog med različnimi političnimi opcijami. Ne zgolj zaradi vse večjih političnih razhajanj in cvetenja skrajnih stališč, temveč tudi zaradi bojazni strank, da bi tovrstno sodelovanje volilno telo dojelo kot izdajo in jih na volitvah kaznovalo. Realizacija ideje o veliki koaliciji je možna zgolj v specifični družbeno-politični konstelaciji, ko so za kaj takega vzpostavljeni in primerni pogoji, poudarja politolog dr. Marinko Banjac. »Med drugim na primer določena dlje trajajoča politična kultura dogovarjanja in iskanja konsenza. V tem pogledu je v slovenskem političnem prostoru tega zanemarljivo malo. Poleg tega se je treba zavedati, da je zadnji val ideje velike koalicije prišel s strani Anžeta Logarja, ki zaradi svoje politične preteklosti in vztrajne zamegljene retorike nima takšnega kapitala, da bi ta ideja imela v tem trenutku določeno težo.«

Zgodbo narekuje zmagovalec volitev

Sogovornik z ljubljanske fakultete za družbene vede pri tem opozarja, da se v teh razpravah hitro pozablja, da zgodbo po volitvah narekuje zmagovalec volitev, ne pa nekdo, ki ima neko idejo o veliki koaliciji, ki se sliši lepo. »Velika koalicija se sliši kot dobra ideja, ker ne le pri nas, temveč tudi drugod v javnem diskurzu vztraja prepričanje, da sta sodelovanje in nerazdeljenost političnega telesa sami po sebi nekaj dobrega. Sodelovanje političnih strank onkraj političnih delitev pa je v resnici izjemno kompleksno in seveda že zaradi različnih ideoloških izhodišč ter drugih interesov prihaja do zastojev dela takšne velike koalicije in propada dogovora o sodelovanju in potencialno dodatne poglobitve političnih delitev,« je jasen Banjac. Politične stranke v Sloveniji se zelo razhajajo v odnosu do javnega in zasebnega, v odnosu do polpretekle zgodovine, do manjšin, tujcev, povezovanju države in cerkve, davčne politike ter ekonomskih vprašanj, čemur je potrebno dodati tudi razhajanje pri vrednotah solidarnosti, strpnosti, svobode medijev, enakopravnosti spolov in pravne države.

Ko razmišljamo o tem, ali je takšna koalicija vedno v korist državljanov, je treba imeti pred očmi tudi te vidike. »Odgovor je torej, da to nikakor ni vedno v interesu državljanov. Kar pa ne pomeni, da je vsakršno iskanje določenih sinergij in skupnih političnih rešitev nesmiselno,« še razmišlja sogovornik. In dodaja: »Nekateri politologi izpostavljajo, da so dejansko lahko politični konflikti med političnimi akterji tudi produktivni. V tem smislu govorimo o agonizmu (in ne antagonizmu), torej kot nečem, kar poganja in izčisti najboljše rešitve glede vprašanj v družbi. Politično kompromisarstvo in načelno dogovarjanje morda dajeta upanje, največkrat pa tudi razočarata.«