Zanimivo vprašanje, ki se postavlja zlasti nepoznavalcem, je, ali je kdo od evangelistov opisal najpomembnejši dogodek velike noči – Kristusovo vstajenje. Sveto pismo je navsezadnje nastalo zaradi te resnice.
Jezus je bil za tedanje ljudi le malo več kot navaden človek; da bi utegnil biti Bog, so, dokler je živel zemeljsko življenje, slutili le njegovi najožji somišljeniki. Vstajenje pa je Jezusovemu življenju, njegovim besedam in dejanjem ter sami smrti podelilo drugačen smisel. Izročilu so evangelisti dodali svoja razmišljanja in izkustva o Kristusu, oboje pa je šele v luči vstajenske resnice postalo vsebina Svetega pisma. Krščanstvo je sicer edina religija na svetu, ki temelji na veri v učlovečenega Boga.
Magdalena je mislila, da je vrtnar
Evangelisti dokaj podrobno opisujejo dogajanje oziroma pričevanja o križanju, Jezusovi smrti, prikazovanjih. Iz Svetega pisma pa prav nič ne zvemo o tem, kako je Kristus vstal od smrti, kdaj v noči s sobote na nedeljo se je to zgodilo, kako je odšel iz zaprtega groba, kakšno je bilo njegovo vstajensko telo. »Kristusovo vstajenje se je zgodilo brez vsake zaznavnosti, vstali Kristus tudi biva drugače kot betlehemsko dete,« je v knjigi Velika noč zapisal pokojni duhovnik, biblicist in zaslužni profesor teologije na ljubljanski univerzi France Rozman.
Evangelist Marko je denimo zapisal, da se je vstali Kristus učencema med potjo v Emavs prikazal »v drugi podobi«, zato ga nista prepoznala. Se pravi, da je bil drugačen kot pred vstajenjem. V kakšnem smislu je bil drugačen, ali fizično ali duhovno, pa Marko ne pove. Vsaj ne razločno. Tudi evangelist Luka podrobno opisuje to potovanje, z namenom, da pokaže, kako dolgo učenca nista prepoznala Kristusa. Kdo je ta popotnik, se jima je posvetilo šele v gostišču, ko so sedli za mizo - prepoznala sta ga po lomljenju kruha. Spomnila sta se namreč, kako je nekdo v puščavi lomil kruh, čeprav jih je imel samo pet, dokler ni nasitil vseh pet tisoč ljudi. Ko sta doumela, kdo je njun gost, jima je izginil izpred oči. Podobno se je zgodilo tudi Mariji Magdaleni, ko je prišla na velikonočno jutro k Kristusovemu grobu in ugotovila, da je prazen. Najprej je to sporočila apostolu Petru, nato se je vrnila h grobu in ob njem jokala. Med jokom se je obrnila in zagledala Jezusa. Mislila je, da je vrtnar, zato ga je vprašala, če ni morda on odnesel mrtvega Gospoda. Ko jo je Jezus ogovoril z imenom Marija, pa se je, tako piše evangelist Janez, (spet) »obrnila k njemu« in ga prepoznala. A kako to, da ga ni takoj prepoznala? Saj ga je vendar spremljala od Galileje do Kalvarije. Je bilo pretemno? So ji solze meglile pogled? In zakaj ga je prepoznala šele v trenutku, ko jo je poklical po imenu? Po razlagi nekaterih biblicistov, Rozmana med njimi, je prav to povzročilo »v njeni spoznavni možnosti obrat«: ni se torej obrnila k Jezusu, ampak pravzaprav k sebi, svojemu spoznanju.
Jezus ni imel političnih aspiracij
S stališča vstajenske, duhovne resnice je zanimiva tudi semantična razlika med »vstati od mrtrvih« in »obujati ljudi iz smrti«, razlaga Rozman. Ko je Jezus obujal mrtve ljudi, recimo Lazarja, jih je sicer iztrgal iz objema smrti, a so se vsi kasneje vrnili vanjo, Kristus pa je »vstal iz smrti« tako, da ne more več umreti«. Kako se je to zgodilo, kot rečeno, ostaja skrivnost. Odgovor na vprašanje, zakaj evangelisti vstajenja ne opisujejo bolj živo, bolj konkretno, se skriva torej prav v tem: vstali Kristus je skrivnost, ki potrebuje vero, ne pa oprijemljivih dokazov.
Najstarejši evangeljski zapis vstajenskega izročila je najti v Markovem evangeliju, ki naj bi nastal okrog leta 60 ali 70 po našem štetju. Biblicisti domnevajo, da je Jezusovo trpljenje opisal tako doživeto, ker je bil priča hudemu trpljenju, ki je to leto prizadelo judovsko ljudstvo – razdivjala se je judovsko-rimska vojna, ki je pomenila konec judovske samostojnosti vse do leta 1948. Markov evangelij se morda še najbolj približa reportažnemu zapisu o sicer več desetletij starih dogodkih, a tudi on ne popiše vstajenja samega. Mlajši, Matejev evangelij, naj bi nastal okrog leta 80 po Kristusu, v času, ko se je Cerkev ostro spopadala z judovstvom, ki je preživelo omenjeno vojno. Bralcem je hotel v prvi vrsti prikazati, da je Jezus iz Nazareta resnični Mesija, zato Judje nimajo prav, ko ga odklanjajo. Ko opisuje Jezusovo življenje, zato poudarja, da so se z njim izpolnile vse starozavezne mesijanske prerokbe in božje obljube »izvoljenemu« ljudstvu. Tu je treba dodati, da se Jezus v javnem življenju ni hotel označevati za mesijo. Ko ga je veliki duhovnik Kajfa vprašal, če je res Kristus in Božji sin, ki naj bi Jude rešil političnega suženjstva (Božji sin je bil značilen mesijanski izraz), mu je Jezus odgovoril, da je »sin človekov«. Jezus namreč ni imel političnih aspiracij. Ali kot piše France Rozman: »Ni prišel, da bi uresničeval posvetne cilje judovskega mesijanizma, temveč da bi bil duhovni Mesija, da bi odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov«.
Evangelist Luka je evangelij napisal v prvi vrsti za pogane. Kristusa predstavlja kot učitelja in zveličarja celotnega človeštva. Ko piše o vstajenju, bralce predvsem poučuje – o njegovi usodi in zmagi nad smrtjo. Janezov evangelij je nastal okoli leta 100 po našem štetju in je v največji meri evangelij Kristusovega nauka. Evangelist Janez ob Jezusovih besedah in dejanjih predvsem razmišlja. Kar zadeva vstajenje, poskuša bralca prepričati o pomenu vere v Kristusovo vstajenje. Prav vsi štirje evangelisti pa poudarjajo, da je bil grob na velikonočno jutro prazen.
Tudi to dejstvo ima duhovno in zgodovinsko-arheološko vsebino. Verniki verujejo, da je bil grob prazen, ker je Jezus vstal od mrtvih, a možna je tudi drugačna razlaga. Grob je bil prazen, ker so se v potresu, ki ga omenja evangelist Matej - na območju Palestine so dokaj pogosti -, odvalili kamni in je truplo nekdo odnesel. Duhovna razlaga je nekoliko drugačna. Potres je v Svetem pismu znamenje delovanja Vsemogočnega. Mogoče je torej, da je hotel evangelist povedati le, da je bilo vstajenje posledica delovanja samega Boga. Tedaj namreč niso kopali lukenj za grobove, ampak so pokojnike položili v naravne votline in jih obložili s kamni. Noben evangelist, kot rečeno, ne pove, kdaj ponoči s sobote na nedeljo je vstal od mrtvih, vsi pa povezujejo njegovo vstajenje s prihodom žensk, ki so mu bile blizu, na grob. Izvemo, da so prišle ob jutranjem svitu, ki simbolično napoveduje nov dan, nov začetek, kajti ko mrak zamenja svetloba, se življenje povrne. Prav s to vsebino se je krščanska velika noč tako lepo zlila s poganskim čaščenjem naravnih sil in dogajanj.
Montiran proces
Zanimivo vprašanje, ki se kreše skozi celotno zgodovino, zadeva sodni postopek, ki so ga Judi vodili zoper Kristusa, oziroma vprašanje, ali so Judje obsodili Kristusa na smrt. Glede na nasprotja in praznine v evangelijih je dolgo veljalo, da to drži; in kot vemo, je imelo hude posledice za Jude. Danes, po številnih raziskavah in rekonstrukcijah, velja, da je bil sodni postopek judovskih oblastnikov proti Jezusu vnaprej pripravljen in ves čas nezakonit, montiran torej. Ne drži pa, da so ga Judje obsodili na smrt. »S tem ko so Jezusa izročili Pilatu, so ga izključili iz svojega ljudstva, ga zavrgli in odklonili kot Mesijo. Judje torej niso Jezusovi sodniki, so le njegovi tožniki,« je strnil France Rozman. Judje v tistem času namreč sploh niso imeli pravice izrekati smrtne kazni. Če pa bi imeli to pravico, bi ga po tedanjih predpisih kamnali ali privezali k stebru, ne pa križali.
Križanje je bilo tipična rimska smrtna kazen. V Palestini so jo uvedli 63 let pred našim štetjem; zaradi krutosti in trpljenja križanih je bila predvidena za najhujše prestopke. Jezusa so obsodili na smrt s križanjem kot političnega prestopnika, kar je razvidno iz napisa, ki ga je dal Pilat pritrditi nad njegovo glavo: Jezus Nazarejec, judovski kralj … S tem napisom se je Pilat posmehoval tudi Judom, ne le Jezusu. Rimljani so sicer križali samo tujce, vojne ujetnike, ubežnike, izdajalce, zločince, skrunilce svetišč in sužnje, nikoli svobodnih ljudi. Zanimivo pa je, da evangelisti tudi križanje opisujejo precej skopo. Nihče od evangelistov ni opisal, kakšen je bil križ, ali je bil Jezus na njem privezan ali pribit, kako so mu pribili roke, skozi dlan ali pod pestjo; kako so mu pribili noge, obe skupaj ali vsako zase … in kako je Jezus prestajal muke. Odgovor se vsaj delno skriva v dejstvu, da se o smrtni kazni ni smelo javno govoriti ali opisovati njene izvedbe.
Evangelisti ne omenjajo niti leta Jezusove smrti. Zapisali so le, da je umrl na dan pripravljanja na veliko noč (pasho). Izračuni astronomov pa so pokazali – tako France Rozman – da je najbolj verjeten datum petek, 7. aprila 33. Tedaj naj bi bil Jezus star okoli 36 let.
Kako je končal Poncij Pilat, pa ni jasno. Nekateri domnevajo, da je bil po cesarjem Neronom usmrčen. Kmalu po smrti Jezusa je bil sicer preganjan tudi sam. Leta 36 so ga Samarijani zaradi krvavega nasilja na gori Garizim ovadili cesarskemu namestniku Viteliju v Siriji. Ta ga je razrešil službe in ga poslal v Rim na zagovor. Menda pa ga je ves čas življenja preganjala slaba vest zaradi umivanja rok nad Jezusovo usodo.
Velika noč je čas spominjanja Jezusovega trpljenja in smrti, obenem pa je tudi praznik osvoboditve in odrešitve. Kristjani verjamejo, da je Jezus z vstajenjem od smrti ljudi rešil iz sužnosti greha in večne smrti oziroma pogubljenja. Zato je velika noč tudi praznik optimizma, hvaležnosti in novih začetkov.
