Z razmerami v zobozdravstvu niso nezadovoljni le pacienti, ki že leta opozarjajo na dolgo čakanje in omejene pravice. Nad njimi obupujejo tudi mnogi zobozdravniki. Med težavami, na katere opozarjajo, je premajhno vlaganje v preventivo, ki bi lahko bistveno zmanjšala potrebo po zahtevnih zdravljenjih in protetiki.
Škoda, ki jo je mogoče preprečiti
Financiranje tega dela zdravstva še vedno sloni na zeleni knjigi, ki je nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je opozoril Krunoslav Pavlović, predsednik odbora Zdravniške zbornice Slovenije za zobozdravstvo. Kljub popravkom prek pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja so temelji torej zastareli, je spomnil, zobozdravstvo pa je bilo skozi leta vse bolj izrinjeno iz zdravstvene blagajne. Veliko večino stroškov pri protetiki danes krije dopolnilno zavarovanje, posamezniki, ki niso dopolnilno zavarovani, pa morajo segati v žep. A na koncu gre tudi za vprašanje, kaj v zobozdravstvu naj ima prednost. »Z vlaganjem v preventivo bi za ustno zdravje prebivalcev naredili več kot s širjenjem pravic pri fiksni protetiki in zobnih vsadkih,« meni Pavlović. Med rešitvami, ki jih vidijo v zbornici, je večje število pregledov po vzoru programov za zgodnje odkrivanje drugih bolezni. V javni sistem bi lahko vključili tudi ustne higienike, ki skrbijo za ustrezno odstranjevanje oblog in paciente o tem tudi izobrazijo, v Sloveniji pa za zdaj delujejo na trgu za samoplačnike. Ta poklicna skupina ob sedanjih priznanih cenah storitev v javnem zobozdravstvu sicer ni posebej motivirana za tak prehod, opaža sogovornik.
Ustno zdravje je v Sloveniji na repu prioritet pristalo po krivici, opozarja Pavlović.
»Slabše ustno zdravje je tesno povezano s težjim potekom sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter drugih sistemskih bolezni. Dokazano je tudi, da pacienti ob slabšem ustnem zdravju potrebujejo daljše bolnišnično zdravljenje,« je Krunoslav Pavlović izpostavil vplive na celostno zdravstveno stanje in druge dele zdravstvenega sistema. Pacienti si zobe marsikdaj težko ustrezno očistijo sami, dodaja Pavlović. V nekaterih primerih je težava že v samem položaju njihovih zob, včasih pa tudi v zmanjšanih ročnih spretnostih, kar je lahko povezano z višjo starostjo. S pogostejšimi obiski ambulant zobozdravnikov bi bila prepoznava težav hitrejša: »Z zelo minimalnimi posegi lahko preprečimo večjo škodo. To velja tako za karies in bolezni obzobnih tkiv kot tudi za raka ustne votline. Ob zgodnjem odkritju takega raka zadostuje manjši operativni poseg, ob poznem pa je potrebno obsežno in zahtevno zdravljenje.«
Iz ambulante v ambulanto
Pavlović upa, da bo zobozdravstvo tokrat vključeno v dodatno financiranje, za kar bo v mandatu Golobove vlade predvidoma namenjene pol milijarde evrov. Odločitve, kako denar razporediti, pa morajo biti po njegovih besedah dobro premišljene. Pri tem se je po njegovem smiselno nasloniti na strategijo razvoja zobozdravstva, ki jo je nedavno že sprejel zdravstveni svet. »Potrebujemo nove programe na področju preventive, poleg tega pa bi potrebovali okoli 400 dodatnih zobozdravstvenih programov. S tem bi prišli na evropsko povprečje 1500 pacientov na zobozdravnika,« je Pavlović izpostavil izračune o manjkajočih ekipah. Da bi tako dostopnost dosegli, bi bila po njegovi oceni najprimernejša rešitev 80-odstotno povračilo stroškov zobozdravstvenih posegov za paciente, ki obiskujejo zasebne zobozdravnike. Na tak način bi bili pacienti še vedno motivirani, da ostanejo v mreži izvajalcev javnega zdravstva, meni Pavlović.
Številni prebivalci storitve v javni mreži za zdaj kombinirajo s samoplačništvom pri čistih zasebnikih ali pa obiskovanjem zobozdravnikov v tujini, še zlasti na Hrvaškem. Za čezmejno zdravljenje lahko zahtevajo tudi povračila iz zdravstvene blagajne. Tovrstno prehajanje je strokovno problematično, ugotavlja Pavlović. »To ne pomeni, da kateri od zobozdravnikov, ki jih posameznik obiskuje, dela slabo. A dobro je, da nad pacientovim ustnim zdravjem bedi en strokovnjak. Tako je mogoče bolje predvideti, katere rešitve so primernejše glede na njegovo zgodovino težav in druge okoliščine. Če gre človek enkrat v eno in drugič v drugo ambulanto, uporabljene rešitve niso strokovno povezane. Rezultati so lahko zato slabši,« je posvaril.
