Predsednik SDS Janez Janša je v minulih letih večkrat zapisal, da je stranka SD stavbo, v kateri ima sedež, pridobila nezakonito: ukradla naj bi jo judovski družini. Zapise na račun stranke SD je Janša intenziviral v letu 2021, zato so se v SD zaradi lažnih navedb odločili vložiti tožbo proti Janši. Socialne demokrate je pred sodiščem zagovarjala odvetniška družba Nataše Pirc Musar, ki kandidira za predsednico republike.
V SD pričakujejo, da bo Janša sledil izreku sodbe višjega sodišča, ki je odredilo objavo opravičila Socialnim demokratom zaradi neresničnih trditev in plačilo odškodnine 10.000 evrov. »Če sodbe ne bo izvršil, lahko sledi tudi sodna izvršba. Zadovoljni smo, da je tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da je Janez Janša zavestno širil laži in neresnice ter da jih je zlonamerno objavljal,« je dejala Eva Žunkovič, sekretarka poslanske skupine SD.
Janša se je na razplet odzval na twitterju, kjer se je zatekel k znani obtožbi, da so slovenska sodišča podaljšana roka socialnih demokratov, to pa opremil s serijo fotografij. Ali se bo pritožil na vrhovno sodišče, ni razkril, pričakovati pa je, da bo ravnal tako kot v primeru obsodilne sodbe višjega sodišča v Celju zaradi žalitev nekdanje novinarke Mojce Šetinc Pašek. Ko je bil maja pravnomočno obsojen na tri mesece pogojne zaporne kazni zaradi žalitev, je napovedal, da bo sodbo izpodbijal na vrhovnem sodišču z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Na razsodbo višjega sodišča se je danes odzval tudi že Janša v svojem znanem ciničnem in do sodstva zaničljivem slogu.
Premajhen nabiralnik,
Urška ga ni obvestila ...
Socialni demokrati so se za tožbo Janeza Janše odločili lani, potem ko je ta več let na socialnem omrežju twitter ponavljal, da je SD ukradla judovsko vilo na Levstikovi 15 v Ljubljani, kjer ima stranka sedež. Na prvostopenjskem sodišču v Velenju so uspeli s tožbo, a je moralo sodišče izdati zamudno sodbo, saj Janša ni prevzel pošiljke sodišča in ni odgovoril na tožbo v 30 dneh. Prek odvetnika Francija Matoza se je pritožil na sodbo velenjskega sodišča, samo sodbo sodišča pa je komentiral z zapisom na twitterju, da »gre za prakso sodišča v Velenju, ki je napakirano s klientelistično paleto članov ali simpatizerjev Socialnih demokratov in ki izreka sodbe brez obravnav in brez možnosti obrambe«. Iz izreka sodbe višjega sodišča je namreč razvidno, da se je Janša zatekel k že znani obrambi – da mu tožba ni bila vročena pravilno. Ker Janša pošte ni hotel prevzeti, se je sodišče očitno zateklo k instrumentu fikcije vročitve, temu pa je Janša v pritožbi oporekal. Iz obsežnega pojasnila izhaja, da se je spet zataknilo zaradi velikosti poštnega nabiralnika in težav vročevalcev pošte. Obvestilo o sodni pošiljki naj bi nato prevzela njegova soproga (Urška Bačovnik Janša), a ga s tem ni seznanila, je pa nato po Janševih pojasnilih v pritožbi na prvostopenjsko sodbo poskušala dvigniti pošto, a tega na pošti ni mogla storiti, ker ni imela pooblastila, o vsem tem pa da mu »ni posebej poročala«. V sodbi zasledimo tudi pojasnilo Janeza Janše, da je imel »hišni predalčnik ter da je bil uporaben, bil pa je z vidika konkretne poštne pošiljke premajhen«.
Višje sodišče v Celju argumentom obrambe ni prisluhnilo in je v celoti potrdilo sodbo, po kateri mora Janez Janša na svojem twitter profilu zagotoviti objavo uvoda in izreka sodbe ter na istem mestu objaviti tudi javno opravičilo z naslednjo vsebino: »Tožena stranka, Janez (Ivan) Janša, se opravičujem tožeči stranki, stranki SD, za moje neresnične zapise na družabnem omrežju twitter o tem, da SD posluje iz ukradene judovske vile na Levstikovi 15 v Ljubljani. Ta ni bila ukradena in je SD lastništvo na njej pridobila na zakonit način.« Sodišče je Janši naložilo še, da mora SD izplačati 10.000 odškodnine, poleg tega pa še vse pravdne stroške, ki bi lahko presegli 1000 evrov. SD je upravičena tudi do zakonitih zamudnih obresti od datuma vložitve tožbe dalje do plačila.
Sodišče: Zlorabil je pravico
do izražanja
Višje sodišče v Celju se je strinjalo s prvostopenjsko sodbo, po kateri je bilo 15 zapisov na družabnem omrežju o domnevno ukradeni vili »objektivno žaljivih že samih po sebi, ne glede na to, kdo jih je zapisal, s kakšnim namenom ter na koga se nanašajo, pa tudi, da za povprečnega bralca obenem predstavljajo jasno sporočilo, da je tožnica nepremičnino, kjer ima sedež, ukradla«. Janša se je namreč v pritožbi poskušal izviti s pojasnilom, da gre pri navajanju o ukradeni vili za vrednostne sodbe in ne za dejstva, SD pa je, ugotavlja sodišče, neresničnost o tatvini vile »utemeljila z navedbami o zakonitosti pridobitve lastniške pravice« in opisi sprememb lastništva na nepremičnini vse od leta 1931. Drugostopenjsko sodišče se je strinjalo tudi z ugotovitvijo v sodbi prvostopenjskega, da se je Janša glede na predložene listine zavedal, »da so trditve, ki jih je objavljal na družabnem omrežju twitter glede lastništva sedeža tožnice (SD, op. p.), neresnične, pa jih je kljub temu vedoma in namerno z namenom zaničevanja in razvrednotenja tožnice objavil na družabnem omrežju«. Janša je bil namreč leta 1993 kot minister za obrambo član vladne komisije za premoženjske zadeve, zato so mu morala biti znana vsa dejstva o lastništvu hiše na Levstikovi 15. Tistega leta je namreč prišlo do menjalne pogodbe med vlado in takratno stranko SD (z imenom SDP), so med drugim opozorili v tožbi SD proti Janši.
Sodišče v Celju se je strinjalo, da gre v tem primeru za »zlorabo pravice do svobode izražanja«. Sodniki so pri presoji tehtali med pravico do izražanja in pravico do varstva ugleda pa tudi interesi javnosti. V sodbi so zapisali, da so meje svobode govora, ko gre za politične stranke, široke, da je teža ugleda politične stranke pri tehtanju ustavnih vrednot, še posebej v koliziji s svobodo izražanja, majhna in da je bila kritika Janše usmerjena zoper politično stranko, ki je bila dolžna trpeti kritike svojega delovanja. Poleg tega so upoštevali, da je šlo za izjave politika, ki je bil v določenih trenutkih celo v opoziciji, kateri je priznana, meni višje sodišče, najvišja stopnja varstva svobode izražanja, pa vendar, so opozorili sodniki – tudi politična stranka uživa varstvo pred »neresničnimi in slabovernimi trditvami o dejstvih, če te negativno vplivajo na njen ugled in dobro ime v javnosti«. Trditve Janeza Janše o vili na Levstikovi 15 so namreč odmevale tudi v tujini. V Srbiji je predsednik države Aleksander Vučić zahteval pojasnila, v SD pa so pisali tudi pismo predsedniku evropske judovske skupnosti, rabinu Menachemu Margolinu. Zato je višje sodišče v Celju presodilo, da »svoboda izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ko posegajo v ugled in dobro ime kake osebe, pa čeprav je to politična stranka«.
Sodbo si lahko v pdf obliki v celoti prenesete na tej povezavi.
