»V letošnjem proračunu Republike Slovenije ni postavke, ki bi bila namenjena izplačilu odškodnin osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ker je večina zahtevkov že poplačana. V proračunu državnega odvetništva pa so sredstva za izplačilo še vedno rezervirana, saj je nekaj postopkov še v teku,« na državnem odvetništvu pojasnjujejo trenutno stanje na področju izplačila odškodnin prizadetim v tako imenovanem upravnem genocidu, ki ga je Slovenija zagrešila 26. februarja pred 32 leti. Sredi leta 2014 se je začel uporabljati zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ki pa ga je že povozil čas.
Kot so nam potrdili na državnem odvetništvu, lani niso prejeli nobenega novega zahtevka ali tožbe, saj je večini primerov rok za vložitev tožbe potekel že sredi leta 2017. Kljub temu pa so na državnem odvetništvu lani imeli v delu še 81 tožb in en odškodninski zahtevek. Podatki državnega odvetništva sicer kažejo, da so se le redki odločili od države zahtevati več od bornih 50 evrov za mesec izbrisa, ki so jih izbrisani po ureditvi statusa lahko zahtevali v upravnem postopku.
Roki potekli, postopki
v zaključni fazi
Po podatkih ministrstva za javno upravo so upravne enote izbrisanim izplačale 26,7 milijona evrov odškodnin. Podatka, koliko od 25.671 izbrisanih iz stalnega prebivalstva Republike Slovenije je do odškodnine prišlo po upravnem postopku, na ministrstvu nimajo.
Kot pravi dolgoletni borec za pravice izbrisanih, pravnik Matevž Krivic, je po omenjenem »škandaloznem zakonu« že v izhodišču lahko na mizerno odškodnino upalo zgolj 11.000 izbrisanih, ki so izpolnjevali z zakonom predpisane pogoje, dejansko pa je odškodnino v upravnem postopku nato prejelo manj kot 6000 izbrisanih. »Zakaj je preostali niso, lahko špekuliramo. Lahko da niso vedeli, nekaterim se je zdelo za malo ... Tudi tisti, ki so prejeli to bedno odškodnino, so jim jo izplačevali v obrokih. Pet tisoč evrov so na primer dobili v petih letnih obrokih po tisoč evrov,« pojasnjuje ustavni pravnik.
Le redki izbrisani pa so se odločili zahtevati več. Državno odvetništvo je prejelo zgolj 443 zahtevkov za višjo odškodnino. O 369 je odločilo ali še odloča sodišče, 74 zadev pa so rešili v predhodnih postopkih poskusa mirne rešitve spora. Tudi sodni postopki so se v 159 primerih zaključili s sodno poravnavo, dva z izvensodno poravnavo, v 67 primerih pa je sodišče ugodilo tožnikom. Odškodnine v vseh postopkih prek državnega odvetništva znašajo okoli 2,5 milijona evrov, država pa je za zdaj dejansko izplačala 1,8 milijona.
Da se jih je tako malo odločilo zahtevati dodatno odškodnino, Krivica ne čudi: »Za marsikoga je bila zadeva že vnaprej izgubljena. Za kaj več bi potrebovali izvrstnega odvetnika.«
Posamezniki ostajajo brez dokumentov in pravic
Da kljub v preteklosti sprejeti zakonodaji in formalnemu opravičilu države, ki so ga izbrisani dočakali predlani, vse krivice še niso popravljene, opozarjajo pri Amnesty International Slovenija. »Po tem, ko smo bili decembra 2022 pretreseni ob smrti Zorana Tešanovića, ki je umrl v požaru v prikolici, ki je bila zanj edini dom, nas je pred nekaj dnevi užalostila smrt Božidarja Đukića. Tako kot Tešanović je tudi on prebival v Sloveniji skoraj petdeset let, od izbrisa dalje pa brez vsakršnega dokumenta, dostopa do zdravstvenega in socialnega varstva ter možnosti za zaposlitev. Vsa pravna sredstva, ki jih je država sprejela za povrnitev nezakonito odvzetega statusa stalnega prebivalca, so bila namreč časovno omejena,« opozarjajo pri Amnesty International, kjer so prepričani, da je potrebna nova zakonska podlaga za pomoč preostalim izbrisanim.
Nevladne organizacije so lani v sodelovanju z uradom predsednice republike Nataše Pirc Musar že pripravile predlog zakona o urejanju statusa izbrisanih, ki bi ponovno odprl rok za vložitev prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in odpravil nekatere pogoje, ki so se v preteklosti za marsikoga izkazali za nepremostljive. Predsednica je predlog zakona že poslala vladi, ki pa se nanj za zdaj še ni odzvala, zato so pri Amnesty International zagnali tudi zbiranje podpisov pod peticijo predsedniku vlade.
Krivic ni optimist. »Če na vladni strani ni pripravljenosti oziroma soglasja, je absurdno misliti na uspeh. Zato sem sam predlagal, da bi najprej zahtevali nekaj preprostega, kar bi vlada lahko sprejela, če bi bila pripravljena. Lahko bi z eno potezo oziroma dvema členoma ukinili časovno omejitev (za vložitev prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po obstoječem zakonu, op. p.),« razlaga Krivic, ki meni, da utegne predlog novega zakona pokopati že zakonodajna služba v vladi.
