Zgodba o mlinu in muzeju
Takoj za Nazarjami, v Spodnji Rečici, tik ob krajevni cesti proti Logarski dolini stoji kmečki mlin, ki je na kmetiji Brinovc mlel žito že leta 1880. Kasneje so mlin razširili in dodali stanovanje za mlinarja. Potem je usoda prinesla vse mogoče, tudi prekinitev dela, dokler ni leta 1985 Franc Kolenc mlin znova oživil. Leta 2003 je družina odprla nov poslovno-turistični objekt, v katerem imajo prodajalno moke, pekarno, Bar Mlinček, v zgornjem nadstropju pa kakovostno izdelane apartmaje in Mlinarjev klub sprostitve z masažno kadjo, finsko savno in prostorom za počivanje v postelji s pirinim vložkom. Blizu so Golte, Mozirski gaj, Logarska dolina, reki Savinja in Dreta za poletno kopanje ter konji za ježo in več.
Gostje se ne bodo dolgočasili, sploh če si bodo ogledali domači kmečki muzej. Česa vsega ne vidiš tam: vpisne liste s posameznimi razpoznavnimi znaki, ki so jih flosarji nekoč vžigali na debla, da so na koncu vodne poti vedeli, komu pripada priplavljen hlod, starojugoslovanska kolesa z registracijo in karbidno lučjo, frakelj, steklenico za žgano pijačo s prostornino 0,125 litra, in kulinarični pripomoček za guštiranje piščanca. Zale dame in ugledni meščani si namreč v preteklih desetletjih niso mazali prstov med uživanjem v piščančjem mesu. Kraj je zagotovo vreden izleta ali počitnikovanja.
Zgodba o filcanju in raju za otroke
Na pobočju Raduhe, za gozdovi in travniki, počiva sredi globoke narave domačija, kjer Simona Germelj Šumah s svojo družino skrbi, da je turizmu zapisana hiša takšna, kot mora biti. Meso, mleko, zelenjava in pijača na način naših babic. Otroci so dobrodošli s svojo družino ali organizirano v skupinah za vrtce in šole. Simona se je odločila, da bo otroškemu in mladinskemu turizmu dala prednost. Na turistični kmetiji Zgornji Zavratnik je veliko domačih živali, tam imajo tudi otroško igrišče. Odrasli pa si svoj dopust lahko popestrijo s sprehodi, hojo v hribe, kolesarjenjem, soteskanjem, skokom s padalom, plezanjem … Sin Matic ima avtoprevozništvo, zato je na kmetiji tudi nekaj avtobusov, ki goste vozijo na izlete po dolini in do Ljubljane.
Zgodba o večglasnem – lučkem petju
Zdaj na čudovitem posestvu domačije Metul (3,5 kilometra nad Lučami), obdanem z gozdovi, s katerega se odpira razgled na okoliške hribe, kraljuje že 13. generacija. Začelo se je z Ulrikom Metulom leta 1426. Domačija je že od nekdaj zapisana živinoreji, pred 30 leti pa so ponudbo obogatili z dopolnilno dejavnostjo turizmom – danes ponujajo dva moderna apartmaja z lastnim vhodom in kopališko-velneško oazo. Tik nad Lučami nas je Jožica Robnik, ki je posestvo že predala sinu Tomažu, pričakala s kulinarično posebnostjo – obrnjenikom (ajdove kroglice, ki se najbolje podajo h kislemu mleku). Nekoč so jih, zavite v hrenove liste, gozdarji nosili s seboj na delo.
Tomaž ob beli kavi in pravem moštu pripoveduje o tradiciji lučkega petja. Gre za v Evropi edinstveno ljudsko moško petje »na treko in štrto«, ki ga najdemo celo v registru nesnovne ljudske dediščine. Kako gre? Eden od pevcev začne napev, nekaj pevcev pa osnovni napev v intervalu terce nadgradi. Hkrati spodaj nastopita prvi in drugi bas. Ob končnih frazah pride okrasek, pri katerem se nekateri glasovi povzpnejo čez vodilni glas kot tretji glas nad njim (treka), drugi pevci pa kot četrti glas nad vodilnim (štrta). Oktet Žetev je znamenita vokalna skupina iz Zgornje Savinjske doline, ki s tovrstnim petjem plemeniti turistične praznike in različne pevske revije.
Zgodba o Valvazorju in dišečih vrtnicah
Najdemo jo sredi gozda, nad reko Savinjo in nad cesto, tik ob Lučah. Na kmetiji Stoglej Maroltovi ponujajo sobe in odlično domačo hrano, seveda vso tisto, ki je del kulinarične dediščine prostora: od zgornjesavinjskega želodca do sirnekov, žlinkrofov, fižola s čežano, pa seveda velike posebnosti – odličnih krhkih flancatov. Milena Marolt je posebno ponosna na svoj sirup iz dišečih vrtnic, ki ga pripravlja iz stare sorte rdečih vrtnic pred hišo. Hrana je bila seveda izjemna, le dež, ki je ubijalsko tolkel pred vrati, nas je nagnal, da smo odšli prej, kot bi hoteli. Spodaj nas je pričakala besneča Savinja s svojimi razvratnimi blatnimi valovi in požrešnimi jeziki vode, ki so pokazali ves značaj hudourniške reke.
Turizem se je tam, po pripovedi je bil vezan na staro hišo v bližini, začel pred stoletji, goste pa je povabil sam Valvazor, tako strastno zavezan lepotam svoje kranjske dežele. Ko se je vrnil s potovanj po Evropi – na konjskem hrbtu, seveda, je zapisal: »Po drugih krajih se podvizajo, da spravijo ogleda in branja vredne stvari čim prej v tisk ter jih izročajo razpetim perutim daleč donečega slovesa, Kranjska pa se je zadovoljila s tem, da bi bila opisovanj vredna, in je bolj gledala na to, kakor bi se o njej veliko pisalo …«
Prvi gostje so dolgo potovali do Logarske doline in dolgo ostajali. Iskali so preprosto ležišče in hrano ter odhajali v hribe, ki pahljačasto robijo Zeleno dolino z zlato krono na koncu – Logarsko dolino. Še nedavno tega sta kmetijo Stoglej vsako leto, in to 50 let zaporedoma, obiskovali mama in hči iz Nemčije.
