Evropska komisija po novem zagovarja koordiniran odstop držav članic od pogodbe o energetski listini, ki je namenjena zaščiti naložb podjetij v energetiki. Pogodba omogoča, da podjetja na posebnih arbitražnih tribunalih tožijo vlade zaradi zakonov ali regulacij, ki bi jim lahko ogrozile naložbe in potencialne dobičke. Gre za presenetljivo spremembo politike evropske komisije, ki je doslej zagovarjala pogajanja in postopno reformo pogodbe. Odstop od pogodbe je od oktobra lani napovedalo že sedem članic, med njimi Slovenija, Francija, Španija, Poljska, Nizozemska in Luksemburg.
»Pogodba o energetski listini je relikt prejšnjega obdobja. Ne samo, da ni v skladu z evropskim zelenim dogovorom in pariškim podnebnim sporazumom ter da je dolga leta zavirala zeleni prehod, temveč ima tudi učinek, da države zaradi strahu pred morebitnimi tožbami ne spremenijo škodljivih zakonov oziroma regulatornega okvira na področju varstva okolja,« nam je sporočila Irena Joveva, evropska poslanka in članica odbora za okolje.
Še dvajset let
Pogodba je problematična predvsem zaradi okoljskega vidika, saj lahko sprejemanje novih zakonov in regulacij državi prinese astronomske kazni. Tako je recimo britanska družba Ascent Resources sprožila arbitražni postopek proti Sloveniji, ker agencija za okolje ni podala dovoljenja za črpanje plina v Petišovcih. Andrej Gnezda iz Umanotere je pojasnil, da je primer Petišovcev zgovoren prikaz problematičnosti pogodbe, saj je podjetje od države zahtevalo odškodnino, ki je desetkrat večje od vložka. »Pogodba omogoča, da se toži tudi za izgubo potencialnih dobičkov v prihodnosti. To se nam dogaja v Petišovcih. Ascent je vložil 50 milijonov, od nas terja 500 milijonov,« je dejal dodal, da naj bi bilo po ocenah preiskovalnih novinarjev v EU ter Švici in Združenem kraljestvu za 350 milijard naložb v fosilna goriva, ki jih ščiti pogodba. »Koordiniran umik je velika zmaga za podnebno politiko in prizadevanje civilne družbe,« je sklenil Gnezda, ki že leta opozarja na škodljivost tovrstnih mednarodnih sporazumov.
Pogodba sicer vključuje tudi klavzulo, ki podpisnice zavezuje k spoštovanju pogodbe še celih 20 let od odstopa, kar pomeni, da sam odstop ne bo prinesel takojšnjega učinka. Gnezda opozarja, da bo za ukinitev posledic pogodbe potreben političen konsenz med članicami, koordiniran umik pa je prvi pogoj za bilateralne dogovore, ki bi dejansko izničili dolgoročni učinek pogodbe. »Če se recimo Francija in Slovenija dogovorita, da za njiju ta določba ne velja, potem francosko podjetje po izstopu ne more več tožiti Slovenije. To je dogovor na politični in meddržavni ravni, ki pa potem velja tudi za vlagatelje iz tistih držav.«
Zunaj pristojnosti
nacionalnih sodišč
Problematičen je tudi pravni vidik pogodbe, saj se spori med vladami in podjetji rešujejo na posebnih arbitražnih tribunalih. »Imamo sodbo evropskega sodišča, ki ugotavlja, da že zdaj spori med članicami ne bi smeli potekati na arbitraži. To pa zato, ker ima primat za razlago uveljavitve prava EU izključno evropsko sodišče. Se pravi arbitraža posredno posega v pristojnosti evropskega sodišča,« pojasni Gnezda, ki dodaja, da se je na podlagi te sodbe ukinilo vrsto bilateralnih sporazumov med članicami. Obstaja tudi utemeljen sum, da tribunal ni nepristranski, saj obstaja izključno zaradi obstoja pogodbe in je od nje odvisen.
