Vlada in sindikati so kot enega temeljnih ciljev plačne reforme v javnem sektorju izpostavili, da bo minimalna plača po novem enaka osnovni plači, kar pomeni, da nihče ne bo imel osnovne plače nižje od minimalne. Do zdaj je višino minimalne plače presegel šele 26. plačilni razred. Minister za delo Luka Mesec je nedavno napovedal, da s socialnimi partnerji načrtujejo pogovore o tem, kako bi ta ukrep prenesli tudi v zasebni sektor.
»To mora biti cilj tudi za zasebni sektor,« pritrjuje Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), in spomni, da je ta zaveza zapisana tudi v koalicijski pogodbi aktualne vlade. »S spremembo zakona je to mogoče urediti precej hitro. Zaposleni, ki prejemajo doplačila do minimalne plače, pa čeprav prejemajo zaradi dodatkov več od nje, se počutijo podplačani in prizadeti, ker se jim za njihovo delo ne prizna vsaj osnovna plača v višini minimalne.«
Kot dodaja, so v marsikaterem podjetju osnovne plače sicer že nad minimalno plačo, je pa ta problem aktualen v precejšnjem delu malih podjetij, tudi espejev. Eden glavnih razlogov je, kot pravi Jerkičeva, slaba pogajalska moč posameznika proti lastniku oziroma sindikalna neorganiziranost. Prav slednja je tudi eden od razlogov, da za skoraj 30 odstotkov zaposlenih ne velja več nobena kolektivna pogodba, zgolj zakon, kar pri plačilu za delo pomeni, da so upravičeni zgolj do minimalne plače oziroma doplačila do nje, vse drugo pa je v celoti prepuščeno posameznemu delodajalcu.
Minister za vsaj minimalne skupne standarde
Na ministrstvu so prepričani, da je v zasebnem sektorju sicer potrebna celovita prenova plačnega sistema oziroma nov model. »Pogovori in določene aktivnosti med socialnimi partnerji v tej smeri so že stekli,« pravijo in dodajajo, da je vloga države v tem procesu zgolj podporne narave, saj je določanje plač v zasebnem sektorju v izključni pristojnosti predstavnikov sindikatov in delodajalcev. Pomagali naj bi jim tudi rezultati primerjalne študije plačnih modelov v izbranih državah EU in smernice za prenovo plačnega modela za gospodarstvo v Sloveniji, ki so jo po naročilu ministrstva pripravili v raziskovalnem centru ljubljanske ekonomske fakultete.
»Gre za zelo kompleksno materijo. Kot minister za delo si želim, da bi naša zakonodaja določala minimalne standarde, nadgradnjo teh na področju plačila za delo, delovnih pogojev, varnosti in zdravja pri delu in podobno pa bi v dialogu dorekli predstavniki sindikatov in delodajalcev,« pravi Mesec. In spomni, da na nižjih ravneh kolektivnega dogovarjanja nastajajo premiki. Nedavno je bila denimo dopolnjena kolektivna pogodba za papirno in papirnopredelovalno dejavnost, kjer je najnižji tarifni razred določen v višini trenutno aktualnega zneska minimalne plače.
Lidija Jerkič poudari, da med socialnimi partnerji v zasebnem sektorju obstaja minimalno soglasje o tem, da bi potrebovali nov plačni model, vendar se premika zelo počasi. »Analiza ekonomske fakultete je zgolj začetek razmišljanja, kako se lotiti oblikovanja novega modela, da bi bil enak za vse; pregleden, primerljiv in primeren za naše razmere. Do dokončnega dogovora pa je po naši oceni še zelo daleč.«
V domeni svobodnega kolektivnega dogovarjanja
Miro Smrekar, generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije, meni, da z izenačitvijo zakonsko določene minimalne plače (najnižje bruto izplačilo zaposlenemu) in tako imenovane enke (prvi tarifni razred, od katerega ne more biti nižja osnovna plača) ne rešimo izzivov. Tudi če bi gospodarske razmere dopuščale, da bi administrativno vse prve tarifne razrede po kolektivnih pogodbah izenačili z zneskom minimalne plače, bi to po Smrekarjevih besedah pomenilo vsaj dvoje. Država bi prekršila prvo pravilo socialnega dialoga, to je, da je ta svoboden, pri čemer bi posegla v kolektivne pogodbe zasebnega sektorja. Hkrati pa bi ob vsakokratni spremembi minimalne plače prvi tarifni razredi znova »zaostajali«. Delodajalci opozarjajo tudi na to, da ob dvigih minimalne plače (v primerjavi z drugimi plačami) nastajajo težave zaradi tako imenovane uravnilovke, kar lahko deluje nestimulativno. Ob dvigu osnovnih plač na raven minimalne bi bile v izognitev uravnilovki potrebne še večje prilagoditve.
V zasebnem sektorju, kjer se prilagajajo razmeram na trgu, je praviloma plačilo bolj vezano na uspešnost dela oziroma poslovanja, zato ponekod zaposlenim doplačujejo do minimalne plače, drugod pa so plače visoke. »Tako kot v določenih primerih javni sektor ne more zagotoviti konkurenčnega plačila za določene kadre, na drugi strani tudi pogoji dela v zasebnem sektorju niso vedno optimalni,« situacijo ocenjujejo na ministrstvu.
Plače ne sledijo produktivnosti in inflaciji
Prof. dr. Rok Spruk z ljubljanske ekonomske fakultete poudarja, da v nasprotju s plačnim sistemom v javnem sektorju v zasebnem sektorju ta sploh ni urejen, ni transparenten, prav tako ne prihaja do indeksacije. »Na eni strani imamo dobro izobraženo delovno silo, ki je gonilo dodane vrednosti v podjetjih, na drugi strani pa imamo neurejen sistem plač v zasebnem sektorju, kjer – če smo odkriti – plače sploh ne sledijo dinamiki produktivnosti in inflacije,« je kritičen. Če bi bil sistem plač v zasebnem sektorju podobno strukturiran kot v javnem, bi postal bistveno bolj transparenten, to pa bi, kot pravi dr. Spruk, razkrilo ne le velike razlike, temveč tudi dejstvo, da so glede na kakovost delovne sile plače (pre)nizke. »Seveda je pri tem na mestu vprašanje, ali so podjetja v Sloveniji s svojim korporativnim upravljanjem in z upravljanjem talentov dovolj konkurenčna, da lahko s svojo tehnologijo proizvedejo dovolj visoko dodano vrednost,« opozarja. In dodaja, da se ponekod v zasebnem sektorju v primerjavi z javnim določena znanja, veščine resda veliko bolj ceni in tudi bolje plača, ker pač prinašajo večji donos, toda na drugi strani je presunljiv podatek o številu prejemnikov minimalne plače.
Kot navaja dr. Spruk, je v Sloveniji minimalno plačo ali pet odstotkov višji dohodek po zadnjih podatkih evropskega statističnega urada Eurostat (za leto 2018) prejemalo 15 odstotkov zaposlenih v zasebnem sektorju, kar Slovenijo uvršča v sam evropski vrh glede deleža prejemnikov minimalne plače v zasebnem sektorju. Ta podatek Spruk označuje kot alarmanten, saj je v ekonomijah, ki so s Slovenijo primerljive po BDP na prebivalca, na primer v državah mediteranske skupine, delež prejemnikov minimalne plače bistveno manjši. In to kljub temu da je po mednarodno primerljivih indikatorjih kakovost delovne sile v Sloveniji zelo dobra.
